Domov >> Življenjska vprašanja >> Duševni mir v nestanovitnem svetu


Duševni mir v nestanovitnem svetu

Iskanje duševnega miru: Kako lahko v tako nezanesljivem času dosežemo notranji mir ter premagamo skrb in strah?

Ali obstaja na tem svetu kakšna ustanova ali oseba, na katero se lahko obrnemo brez ozira na to, kaj se dogaja okoli nas ali v nas samih? Je mogoče z upanjem gledati na prihodnost ne glede na okoliščine, ki nam jih življenje nameni? Dandanes se čedalje več študentov zateka h Gospodu, saj ga vidijo kot nekakšno stalnico; svet okoli nas se namreč nenehno spreminja, medtem ko ostaja On vedno isti. Bog je vselej neomajen in vreden zaupanja, saj je tudi sam rekel: »Ali je še kakšen Bog razen mene? Ni je skale, ne poznam je. Jaz, GOSPOD, se ne spreminjam.«1 Na Boga se lahko vedno zanesemo in nanj računamo. On, ki je »isti, včeraj in danes in na veke«,2 pa nam je dal možnost, da ga osebno spoznamo in tako preko njega dosežemo notranji mir. Le z Njim lahko naše srce doseže trden počitek.

Je mogoče doseči notranji mir?

Heather, ki je pred kratkim diplomirala na univerzi v Stanfordu, je rekla takole: »Osebni odnos z Gospodom spremeni moj vsakdan v vznemirljivo in prelepo resničnost; zame predstavlja nekakšno »veličastno druženje«, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Ob Njem občutim tako globoko ljubezen, da lahko le upam, da jo bom znala ustrezno vračati.«

Študent Steve Sawyer, ki je trpel za hemofilijo, je bil ravno v iskanju stanovitnosti v svojem življenju, ko je izvedel, da je preko transfuzije krvi prejel virus HIV. V začetku je Steve popolnoma izgubil upanje in za svojo nesrečo krivil Boga, potem pa je iztegnil svoje roke proti Gospodu in ga prosil za pomoč. Uspeh tega preprostega dejanja je bil tako močan, da je Steve zadnjih nekaj let svojega življenja (kljub velikim bolečinam) potoval po različnih univerzah in študentom razlagal, kako lahko osebno spoznajo Boga in kakšen notranji mir je njemu to spoznanje prineslo. Že sam Gospod nam sporoča: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«3

Mnogo študentov je prav tako kot Steve spoznalo, da ni tako pomembno, kaj se nam zgodi v tem življenju, saj to še ne pomeni »konec sveta« – ta svet za nas ne predstavlja pravega konca.

Bog strelskih jarkov

Mnogo ljudi priznava, da mora njihovo življenje postati precej neprijetno, preden se obrnejo h Gospodu. Neki vojaški duhovnik, ki je deloval v času druge svetovne vojne, je rekel: »V strelskih jarkih ni nobenega ateista.« Dokler je naše življenje posuto z rožicami, ljudje ne čutimo potrebe po Bogu. Ko pa enkrat začutimo pod nogami trnje, se to pogosto spremeni – ko se zavemo, da smo v strelskem rovu, se pogosto obrnemo na Boga.

Karin, študentka v Virginiji, je svojo pot za Gospodom opisala z naslednjimi besedami: »Celo življenje sem bila prepričana, da sem kristjanka, saj sem vsako nedeljo hodila k maši. Toda v resnici se mi še sanjalo ni, kdo Bog sploh je. Moje zadnje leto na srednji šoli je bilo zelo podobno prvim trem, saj sem večino časa preživela v družbi alkohola in drog ali pa sem iskala kakšen drug način, da bi se počutila ljubljeno. V svoji notranjosti sem umirala in nisem imela nobenega nadzora nad svojim življenjem. Šele ko sem se začela zavedati, kako močno si želim umreti, sem spoznala, kako zelo moram v študentskih letih najti nekakšno upanje. Takrat sem povabila Jezusa v svoje življenje in on mi je razodel svojo ljubezen, varnost, odpuščanje, tolažbo, podporo, sprejetost in mi pokazal smisel življenja. On je moja opora in moja moč – če ne bi bilo njega, me danes zagotovo ne bi bilo tukaj.«

Le kdo ve, kaj se bo zgodilo v novem tisočletju? Veliko študentov se lahko v današnjem času počuti, kakor da so v strelskih rovih, saj je naše življenje pogosto podobno bojišču. Naš duševni mir je neprenehoma na preizkušnji in ravno v takšnih trenutkih, ko življenje postane nevarno, se obračamo na Boga. S tem ni popolnoma nič narobe, saj je Bog naša stalnica, ki nam je vselej na razpolago in si celo želi biti del našega življenja. On pravi: »Jaz, jaz sem GOSPOD, razen mene ni rešitelja. Obrnite se k meni in rešite se… kajti jaz sem Bog in drugega ni.4

Res je … Boga lahko imenujemo »bergla« ali opora, saj je on edini, ki si resnično zasluži ta naslov.

Nevidni strelski jarki

Obstajajo pa tudi primeri, ko potrebujemo ljudje Boga ravno v tistih trenutkih, ko deluje naše življenje navzven popolno. John, ki študira v Teksasu, pravi: »Ko sem prišel v zadnji letnik študija, sem pravzaprav dosegel vse, kar me naj bi – vsaj po mnenju nekaterih ljudi – izpopolnilo. Imel sem pomembne funkcije pri univerzitetnih organizacijah, zabaval sem se, imel dobre ocene in hodil z najlepšimi dekleti. Vse, kar sem si kdajkoli želel, se mi je uresničilo – toda še vedno nisem bil zadovoljen. V mojem življenju je še vedno nekaj manjkalo in nisem več vedel, na koga naj se obrnem. Seveda nihče od mojih prijateljev ni vedel kaj čutim, saj navzven tega nisem kazal.«

Življenje nas lahko postavi v strelski jarek tudi takrat, ko nam vse teče v najlepšem redu – ta jarek se nahaja v naši notranjosti in ga zato ne opazimo z golim očesom, ga pa čutimo v srcu. Becky, študentka na univerzi Illinois, je ta nenavaden pojav razložila z naslednjimi besedami: »Kolikokrat ste si že zaželeli, da bi imeli »tisti« kos oblačila, »tistega« fanta ali obiskali »tisto« državo? Kolikokrat ste že bili prepričani, da boste končno veseli in bo vaše življenje doseglo svoj smisel, če se vam bo ta želja izpolnila? In kolikokrat ste »tisto« kratko majico že kupili, dobili »tistega« fanta ali obiskali »tisto deželo« in odkorakali stran bolj prazni, kot ste prišli?«

Ljudje resnično ne potrebujemo neuspeha in tragedije, da opazimo nevidna zaklonišča. Pravzaprav odsotnost notranjega miru navadno izvira že samo iz tega, ker v našem življenju ni Boga. Becky nam pripoveduje, kako se je njeno življenje spremenilo po tem, ko je spoznala Gospoda: »Po tem dogodku je moje življenje še vedno polno sprememb in naporov, le da sedaj na vse skupaj gledam iz drugačnega vidika. Ob sebi imam namreč ljubečega in popolnega Boga. Prepričana sem, da lahko skupaj z njim premagam vsako oviro. Kar pa se tiče izpopolnjenosti, ki sem jo tako močno iskala – končno sem jo našla.«

Ko enkrat povabimo Boga v naše življenje, si lahko končno odpočijemo; ko Boga globlje spoznamo in prisluhnemo njegovim besedam, nam On podeli notranji mir. Življenje začnemo gledati iz lepšega vidika, saj lahko v srcu čutimo njegovo skrb in zvestobo. Ni nam potrebno več skrbeti, kaj nam bo prineslo novo tisočletje, temveč lahko vse svoje upanje položimo vanj. On hrepeni po vsakem trenutku, ko se bomo s prošnjo obrnili nanj in bo lahko v naših življenjih dokazal svojo moč.

Pravi notranji mir – grajenje na skali

Ste se že kdaj vprašali, na čem gradite svoje življenje? Lahko ste prepričani, da mora vsak človek življenje na nečem osnovati – vsak izmed nas ima nekakšen temelj, na katerega postavi vse svoje upe in pričakovanja. Morda smo ta temelj mi sami: »Prepričan sem, da bom v življenju uspel, če se bom le dovolj potrudil.« Morda je to naš način življenja: »Če bom imel veliko denarja, bo moje življenje čudovito.« Morda je naš temelj kakšno časovno obdobje: »Novo tisočletje bo naredilo korenite spremembe.«

Bog pa ima za nas v mislih drugačen temelj. On pravi, da ni varno graditi upe in pričakovanja na nas samih, na drugih ljudeh ali na čemerkoli, kar nam lahko ta svet ponudi. Želi si, da bi položili svoje zaupanje vanj. Jezus pravi: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«5

Res je, da se je modro obrniti na Gospoda vsakič, ko nas tarejo križi in težave, toda Božji načrt za človeka je življenje v izobilju ne glede na to, kakšne so okoliščine. On si želi, da bi imel na nas pozitiven vpliv v vsakem trenutku našega življenja, zato pravi, da vsi ljudje, ki položijo svoje zaupanje vanj in v njegovo besedo, gradijo svoje življenje na trdi skali.

Temeljni duševni mir

Mnogo ljudi se počuti varne, če se rodijo kot otroci milijonarja ali če vedo, da lahko z lahkoto dobijo dobre ocene. Toda največji občutek varnosti dobimo, če imamo oseben odnos z Gospodom.

Bog je mogočen. Za razliko od nas Bog natančno ve, kaj se bo zgodilo jutri, naslednji teden, čez eno leto ali čez desetletje. On ve celo, kaj se bo zgodilo v novem tisočletju, saj pravi: »Jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec.«6 Najpomembnejše pa je dejstvo, da on ve za vse, kar se bo v našem življenju zgodilo, in nam je pripravljen vsak trenutek stati ob strani, če se le odločimo za življenjsko pot z njim. On je »zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča.«7 Vse, kar moramo narediti, je to, da ga vsak dan vdano iščemo. On namreč pravi: »Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem.«8

Toda to še ne pomeni, da bo tistim, ki imajo osebni odnos z Bogom, vse zlo prizaneseno. Če bodo na primer teroristi v novem tisočletju na naš narod izvršili kakšen napad, bodo morda trpeli tudi tisti, ki Boga poznajo. Kljub vsemu pa bodo čutili nekakšen notranji mir in z močjo, ki jim jo bo dal Gospod, bodo lahko pot nadaljevali. Eden izmed Jezusovih privržencev je zapisal tako: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.«9 Vsi lahko iz preteklih izkušenj potrdimo, da se moramo v resničnosti pogosto soočati s težavami. A če se v te težavne vode podamo skupaj z Gospodom, se lahko nanje odzovemo na drugačen način in jih prebrodimo z močjo, ki ne izvira iz nas samih. Na svetu namreč ni nobene težave, ki je Gospod ne bi mogel premagati. On je večji od vsega, kar nas lahko v življenju zadane, in ne bo nikoli pustil, da se s težavami spopadamo sami.

Bog skrbi za nas. Poleg Božje mogočnosti lahko ljudje v svojem življenju izkusimo tudi njegovo globoko ljubezen. Od novega tisočletja lahko ljudje pričakujemo marsikaj: morda bo to čas svetovnega miru, kot ga ni še nihče videl, morda pa bo več sovraštva, etične nestrpnosti in nasilja kot kdajkoli prej. Toda ne glede na to, kaj se bo zgodilo, smo lahko prepričani, da nas nihče ne more ljubiti tako močno, kot nas ljubi Gospod, in nihče ne more za nas skrbeti s takšno vnemo, kot skrbi On. Bog nam preko Svetega pisma sporoča: »GOSPOD je dober, utrdba ob dnevu stiske, in pozna tiste, ki se zatekajo k njemu.«10 »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«11 »GOSPOD je pravičen na vseh svojih poteh, dobrotljiv v vseh svojih delih. GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Izpolni željo svojih častilcev, usliši njihovo klicanje in jih reši.«12

Jezus Kristus je svoje učence pomiril z naslednjimi besedami: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«13 Če se predate Gospodu, bo on za vas skrbel na način, kakršnega do sedaj še niste poznali; kajti nihče ni za vas skrbel tako, kot Gospod, saj nihče ni tega zmožen.

Doseči duševni mir preko Boga

Še sanja se nam ne, kaj bi lahko novo tisočletje prineslo. Toda Boga potrebujemo v vsakem primeru. Če nas v prihodnosti čakajo težavne vode, bo Bog ob nas, da nam jih pomaga prebroditi; če pa bodo leta mirna, bomo potrebovali Boga, da nam zapolni tisto notranjo praznino in da v naša življenja prinese smisel.

Toda kaj je na koncu resnično pomembno? Ko pridemo do konca poti, ima pomen le še naša povezanost z Gospodom. Ga resnično poznamo? Pozna On nas? Smo pred njim zaprli vrata našega srca ali smo ga povabili, naj vstopi? Tistim, ki so ga resnično spoznali, je spremenil pogled na svet in jim dal upanje; če namreč gojimo z njim osebni odnos, lahko naše srce občuti mir v vsaki situaciji.

Toda zakaj moramo Boga postaviti ravno v središče našega življenja? Če on ne živi v našem srcu, ne moremo nikoli občutiti notranjega miru in živeti v upanju. Moramo se zavedati, da nismo Bogovi; On pa je. Ni odvisen od nas, mi pa se moramo v vsaki stvari zanašati nanj, saj smo bili ustvarjeni tako, da v življenju potrebujemo njegovo navzočnost. Tako je jalov vsak poskus polnega življenja brez njega.

Bog si želi, da bi ga iskali. Želi si, da bi ga našli in ga povabili v svoje življenje. A tu nastane problem: ljudje smo pred njim zaprli vrata naših src. V Svetem pismu piše: »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot.«14 Vsi ljudje smo že kdaj poskušali živeti brez Boga in takšno življenje Sveto pismo poimenuje »greh«.

Heather, ki smo jo že omenili, nam o grehu pove naslednje: »Ko sem prišla na univerzo Stanford, še nisem verovala v Kristusa. Pred seboj sem imela cel svet, ki je kar čakal, da ga popolnoma spremenim. Udejstvovala sem se v politiki, hodila na različna srečanja, obiskovala sem predavanja o rasizmu in družbenih pravicah ter se popolnoma predala centru za socialno delo. Prepričana sem bila, da bo moja lastna moč dovolj, da spremenim svet. Siromašnim osnovnošolcem sem pomagala pri učenju, vodila sem akcije v zatočišču brezdomcev, zbirala sem ostanke hrane in jih darovala tistim, ki je niso imeli. Toda bolj kot sem se trudila spremeniti svet, bolj sem bila razočarana. Morala sem se soočati z birokracijo, otopelostjo in … grehom. Začela sem razmišljati in ugotovila sem, da potrebuje človeštvo nekaj več.«

Resnični mir = Božji mir

Časi se spreminjajo in tehnologija napreduje – toda vse to v končni fazi nima tako velikega pomena, kot se nam v danem trenutku zdi. Zakaj? Ker naši glavni problemi niso fizični, temveč duhovni. Osnovni problem človeka je to, da smo se oddaljili od Boga. Bog se zaveda našega problema in nam je zato priskrbel rešitev; postavil je pot, po kateri se lahko vrnemo k njemu ... in ta pot je Jezus Kristus.

Sveto pismo nam sporoča: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«15 Jezus Kristus je na križu umrl za naše grehe (križanje je namreč starodavni način usmrtitve), umrl je namesto nas, bil v grob položen in tretji dan je od mrtvih vstal. Zaradi njegove daritve na križu, lahko ljudje zopet stopimo v občestvo z Bogom in imamo z njim osebni odnos: »Tistim pa, ki so jo [Besedo] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.«16

Pravzaprav je zelo preprosto: Bog si želi, da bi imeli z njim poln odnos in nam je to tudi omogočil preko svojega sina Jezusa Kristusa. Sedaj pa je odvisno od naše odločitve, ali Boga iščemo ali ne. Večina vernikov išče Boga preko molitve, saj je le-ta nekakšen iskren pogovor z Gospodom. Tudi vi se lahko še ta trenutek odločite ter ga povabite v svoje življenje z naslednjimi besedami: »Bog! Želim si te spoznati. Res je, da te do danes še nisem povabil v svoje življenje, toda sedaj bi rad to spremenil. Rad bi se ti približal in se oklenil možnosti odrešitve, ki si mi jo omogočil preko svojega Sina. Svoje zaupanje polagam v moč Jezusove smrti na križu in v posledico te daritve, odpuščanje grehov. Želim si, da bi vstopil v moje življenje in od današnjega dne naprej hodil z menoj.«

Sedaj pa se vprašajte, če ste te besede izgovorili iskreno. Pravilni odgovor na to vprašanje veste le vi in On. Če je odgovor pritrdilen, potem se lahko veselite svetle prihodnosti, saj nam je Gospod obljubil, da bomo imeli življenje v izobilju, če bomo le pripravljeni živeti v osebnem odnosu z njim.17 Bog nam zagotavlja, da bo prebival v našem srcu18 in da nam bo podaril večno življenje.19

Melisa, študentka v Novi Angliji, nam o Bogu pripoveduje naslednje: »Moja starša sta se ločila, ko sem bila sama še zelo mlada in zato nisem mogla doumeti vsega, kar se je dogajalo okoli mene. Vedela sem le, da očeta ni bilo več domov. Ko sem prišla nekega dne na obisk k svoji babici, sem ji povedala za svojo zmedenost in jo vprašala, zakaj me je oče prizadel in zapustil. Ona me je nežno objela in mi zašepetala v uho, da obstaja nekdo, ki me ne bo nikoli zapustil – Jezus. Potem mi je prebrala dva odlomka iz Svetega pisma, ki pravita: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« (Hebrejcem 13,5) in »Oče sirotam … je Bog« (Psalm 68,5). Od takrat naprej sem bila vedno navdušena nad dejstvom, da imam Boga, ki si želi biti moj oče.«

Ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas, lahko v Gospodu vedno najdemo duševni mir, če se mu le predamo in se zavedamo, da nam vedno stoji ob strani. Novo tisočletje lahko prinese marsikaj in ravno zato potrebujemo Boga kot stalnico v našem življenju.

Če želite izvedeti še več o Gospodu in njegovi neizmerni ljubezni, si lahko preberete Janezov evangelij, če pa imate kakšna vprašanja, ki se tičejo tega članka, vas vabimo, da nam pišete.

Pravkar sem povabil Jezusa v svoje življenje (nekaj dodatnih informacij …)

Nisem se še popolnoma odločil in vas prosim, da mi to ponudbo še dodatno objasnite …

Imam vprašanje …

(1) Izaija 44,8; Malahija 3,6
(2) Hebrejcem 13,8
(3) Janez 14,27; 16,33
(4) Izaija 43,11; 45,22
(5) Matej 7,24-27
(6) Izaija 46,9-10
(7) Psalmi 46,1
(8) Jeremija 29,13
(9) 2 Korinčanom 4,8-9
(10) Nahum 1,7
(11) 1 Peter 5,7
(12) Psalmi 145,17-19
(13) Matej 10,29-31
(14) Izaija 5,6
(15) Janez 3,16
(16) Janez 1,12
(17) Janez 10,10
(18) Janez 14,23
(19) 1 Janez 5,11-13

Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …


PIŠITE NAM
 O strani
 Zemljevid strani