Domov >> Življenjska vprašanja >> Izvir novega življenja


Izvir novega življenja

Ste se kdaj zalotili ob misli: »Sovražim svoje življenje«? Vas zanima, kako se lahko človeku življenje popolnoma spremeni – na boljše?

Avtor: Josh McDowell

Hrepenel sem po sreči. Hotel sem biti najsrečnejši človek na svetu, obenem pa sem želel najti smisel življenja. Vedno sem iskal odgovore na vprašanja, kot so:

  • »Kdo sem?«
  • »Zakaj sem na tem svetu?«
  • »Kam vodi moja pot?«

Več kot to – hrepenel sem po svobodi. Hotel sem biti eden najsvobodnejših ljudi na svetu. Toda svoboda zame ni bilo le, da bi lahko celo življenje počel to, kar želim – takšno svobodo ima skoraj vsak. Svoboda je zame imeti moč, da lahko storim to, kar vem, da bi moral storiti. Večina ljudi ve, kaj je njihovo poslanstvo, toda ne najdejo moči, da bi ga izvršili. Zato sem začel iskati odgovore.

Kje lahko najdemo pozitivne spremembe?

Imel sem občutek, da se večina ljudi obrača k religiji po pomoč in zato sem naredil najbolj logično stvar – odšel sem v cerkev. Verjetno sem se odločil za napačno cerkev, saj sem se po vsem skupaj počutil še slabše kot prej. V cerkev sem hodil zjutraj, popoldan in zvečer, pa še vedno nisem dobil želenega rezultata. Moram priznati, da sem bil vedno zelo praktičen človek in če nekaj ni delovalo že od začetka, potem sem to kmalu opustil. Zato sem tudi nad religijo kar hitro obupal.

Začel sem se spraševati, ali se morda odgovor ne skriva v ugledu. Mislil sem si, da bom dosegel svoj cilj, če bom postal voditelj, če bom priljubljen ali pa če bom sprejel kakšno veliko načelo in se mu popolnoma predal. Na univerzi, kjer sem študiral, so imeli študentski voditelji veliko pooblastil in zato sem tudi sam že v prvem letniku kandidiral za predsednika razreda ter bil tudi izvoljen. Občutek priljubljenosti je bil neverjeten. Vsi so me poznali, lahko sem sprejemal pomembne odločitve v imenu celega razreda, zapravljal sem univerzitetni denar za nepomembne stvari … Bilo je čudovito, a prav tako kot vse ostale stvari pred tem je sčasoma tudi to izgubilo svoj čar. Vsak ponedeljek sem se zbudil z glavobolom (ki je bil navadno posledica prejšnje noči) in teden začel z negativnim razpoloženjem. Vztrajati sem moral od ponedeljka do petka, da sem lahko na koncu tedna rekel: »Pa je šlo zopet pet dni v nič.« Moja sreča se je vrtela okoli treh dni v tednu – petek, sobota in nedelja, po tem pa se je zopet začel začaran krog.

Seeking life change, positive change

Prepričan sem, da v naši državi obstaja malo študentov ali študentk, ki bi tako zagrizeno in iskreno iskali smisel, resnico ter poklicanost življenja, kot sem to počel sam.

V tem obdobju svojega življenja sem opazil majhno skupinico ljudi – osem študentov in dva člana sveta fakultete. Njihova življenja so bila drugačna od mojega, kajti očitno je bilo, da so vedeli v kaj verujejo in zakaj v to zaupajo. Vedeli so, kam jih nese njihova življenjska pot.

Začel sem jih opazovati in kmalu spoznal, da niso samo govorili o ljubezni, temveč so jo živeli. Delovali so, kot da živijo nad razmerami študentskega življenja, in medtem ko so drugi študentje komaj prenašali težo izpitnega obdobja, so ti ljudje izražali občutek zadovoljstva; v njih je človek resnično lahko opazil dar sproščenosti in miru, na katerega niso mogle vplivati nobene okoliščine. Iz njihove notranjosti je sijalo veselje, kot da bi imeli v srcu nekakšen izvir radosti. Bili so zoprno srečni in očitno je bilo, da imajo oni nekaj, česar sam ne poznam.

»Svoboda zame ni bilo le, da bi lahko celo življenje počel to, kar želim – takšno svobodo ima skoraj vsak. Svoboda je zame imeti moč, da lahko storim to, kar vem, da bi moral storiti. Večina ljudi ve, kaj je njihovo poslanstvo, toda ne najdejo moči, da bi ga izvršili.««

Ko sem videl, da ima nekdo nekaj, česar jaz nimam, sem si kot vsak povprečen študent to tudi sam zaželel – verjetno sem naredil tako, kot bi naredila večina študentov. Odločil sem se, da moram to zanimivo skupino ljudi osebno spoznati in ko so dva tedna kasneje vsi skupaj (šest študentov in dva asistenta) sedeli za isto mizo, sem slišal kako so se začeli pogovarjati o Bogu.

Vprašanja o življenjskih spremembah – o pozitivnih spremembah

Njihova sreča mi nikakor ni dala miru in ko sem pogledal eno izmed študentk, sem opazil, da je zelo privlačna (to me je zelo presenetilo, saj sem do takrat mislil, da so vsi kristjani grdi). Pazljivo sem se sklonil k njej (ne preveč opazno, saj nisem hotel, da bi kdo mislil, da mi je všeč) in ji rekel: »Povej mi, kaj je spremenilo tvoje življenje. Zakaj so vaša življenja drugačna kakor življenja ostalih študentov?«

Prepričanje te mlade dame je moralo biti res močno. Pogledala me je naravnost v oči in izgovorila dve besedi, za kateri si nikoli nisem mislil, da jih bom slišal od študentke kot rešitev na življenjsko vprašanje: »Jezus Kristus.«

Odgovoril sem ji: »Oh, za Božjo voljo! Prosim, ne govori mi takšnih neumnosti. Religije imam že vrh glave. Prav tako kot Cerkve. Celo o Svetem pismu nočem nič več slišati, zato mi prosim ne govori teh bedarij.«

Na moj izpad je odgovorila: »Čakaj malo. Saj nisem nič rekla o religiji. Rekla sem Jezus Kristus.« Opozorila me je na dejstvo, na katerega pred tem nisem niti pomislil: krščanstvo ni le religija. Pri religiji gre namreč za to, da poskušajo ljudje sami najti pot do Gospoda, v krščanstvu pa se Bog sam razodeva možem in ženam širom sveta ter jih vabi v svoje občestvo.

Na univerzah obstaja verjetno več ljudi z napačnimi predstavami o krščanstvu kot kjerkoli drugje na svetu. Pred leti sem spoznal univerzitetnega asistenta, ki je na nekem seminarju rekel, da »vsak človek ki stopi v cerkev, postane kristjan«. Odgovoril sem mu: »Ali postane vsak človek, ki stopi v garažo, avto?« Po mojem prepričanju je kristjan le tisti, ki odkritosrčno veruje v Kristusa.

Ko sem začel spoznavati krščanstvo, so me moji novi prijatelji pozvali, naj začnem raziskovati Jezusovo življenje iz razumskega stališča. Kmalu sem ugotovil, da medtem ko Buda, Mohamed in Konfucij niso nikoli rekli, da premorejo Božansko naravo, je Jezus zase trdil, da je Bog. Potem so me izzvali, naj preučim še vse dokaze o Jezusovem božanstvu, saj so bili prepričani, da je bil On utelešeni Bog, ki je na križu umrl za grehe vsega človeštva, bil v grob položen in tretji dan vstal od mrtvih. Verjeli so, da ta Bog živi še danes in da lahko človeku popolnoma spremeni življenje.

»Ko sem začel spoznavati krščanstvo, so me moji novi prijatelji pozvali, naj začnem raziskovati Jezusovo življenje iz razumskega stališča.««

Zdelo se mi je, da je vse skupaj popoln nesmisel. Pravzaprav sem vse kristjane obravnaval kot navadne idiote in kar precej takšnih sem tudi poznal. V razredu sem nestrpno čakal, kdaj bo kateri od kristjanov kaj povedal, le zato, da ga bom lahko s svojimi argumenti popolnoma potolkel in ga spravil ob zid. Celo nekatere profesorje mi je uspelo spraviti v neroden položaj. Prepričan sem bil, da bi vsaka možganska celica, ki bi se po naključju znašla v glavi kristjana, umrla od osamljenosti. Boljše predstave o njih takrat nisem imel.

Toda ti ljudje so moje prepričanje iz dneva v dan izzivali in sčasoma sem moral njihov izziv sprejeti. Krščanstvo sem začel preučevati iz lastnega ponosa, saj sem bil prepričan, da ne bom našel nobenih dejstev, ki bi podprla njihove trditve, in bi jih zato zlahka ovrgel. Predvideval sem, da ne bom našel nobenih verodostojnih dokazov.

Po kar nekaj mesecih preučevanja, sem prišel do zaključka, da je Kristus resnično obstajal. Spoznal sem tudi, da je zagotovo bil to, za kar je trdil, da je. Tu je zame nastal kar velik problem: moj um se je sprijaznil s tem dejstvom in sem začel verjeti, da je vse res, moja volja pa me je vlekla v nasprotno smer.

Spoznal sem, da bom moral močno razbiti svojo lastno osebnost in znižati svoj ego, če bom hotel postati kristjan. Jezus Kristus me je namreč pozval, naj položim vse svoje zaupanje vanj in s tem neposredno izzval mojo voljo: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.«1 Ni me zanimalo, če je Jezus res hodil po vodi ali spremenil vodo v vino. V življenju nisem hotel imeti nikogar, ki bi znal uničiti zabavno stran mojega življenja, Jezusa pa sem obravnaval kot nekoga, ki je v tem zelo dober. Tako me je moj um prepričeval, da je krščanstvo prava pot, medtem ko je moja volja bežala drugam.

Iz dneva v dan sem se bolj zavedal, da sovražim svoje življenje

Vsakič, ko sem se približal tem navdušenim kristjanom, smo se začeli prepirati. Verjetno ste tudi sami že izkusili, kako težko je biti v družbi veselih ljudi, medtem ko ste sami popolnoma nesrečni. To nasprotje med njihovo srečo in mojo bedo je bilo zame tako zelo moteče, da sem pogosto vstal izza mize in dobesedno pobegnil iz skupnega prostora. Vse skupaj je šlo že tako daleč, da sem poskušal zaspati že ob desetih zvečer, pa mi ni uspelo vse do štirih zjutraj. Počasi sem se začel zavedati, da se moram nekako soočiti s to težavo ali pa se mi bo zmešalo. Tako sta moj um in moje srce 19. decembra 1959, ko sem obiskoval drugi letnik fakultete, ob pol devetih zvečer stopila na skupno pot in postal sem kristjan.

Tisto noč sem molil za štiri bistvene stvari, ki so postopoma preko odnosa z Jezusom Kristusom popolnoma spremenile moje življenje. Najprej sem rekel: »Gospod Jezus. Hvala, ker si na križu umrl za moje grehe.« Potem sem nadaljeval: »Priznam, da sem v življenju storil že marsikaj, kar ti ni bilo po volji, in te prosim, da mi te grehe odpustiš in me očistiš.« Kot tretje sem dejal: »V tem trenutku Ti po svojih najboljših močeh odpiram vrata svojega življenja in Te sprejemam kot svojega Odrešenika in Gospoda. Prevzemi nadzor nad mojim življenjem in me spremeni kakor veš in znaš. Naredi iz mene takšnega človeka, kakršnega si me Ti želiš.« Svojo molitev sem zaključil z naslednjimi besedami: »Hvala, ker si po veri vstopil v moje življenje.« Moja vera ni bila zgrajena na temelju nevednosti in slepega zaupanja, temveč na zgodovinskih dejstvih in Božji Besedi.

Veliko vernikov opiše svoje srečanje z Bogom kot nekakšno strelo, ki jih je zadela z jasnega, in prepričan sem, da ste tudi sami že slišali koga govoriti o podobnem izkustvu. Toda jaz po svoji molitvi nisem čutil ničesar – popolnoma ničesar! Niso mi kar naenkrat zrasle peruti. Pravzaprav sem se počutil še huje. Bilo mi je slabo in malo je manjkalo, da nisem bruhal. Pomislil sem: O, ne! V kaj si se pa tokrat zapletel? Resnično sem imel občutek, da sem zabredel pregloboko (in večina ljudi je bilo mnenja, da sem res!)

Bog in življenjske spremembe – pozitivne spremembe

Toda približno pol leta kasneje sem začel spoznavati, da nisem padel s pečine, temveč da se je začelo moje življenje spreminjati na bolje. Nekega dne sem prisostvoval pri okrogli mizi, kjer sem se pogovarjal z nosilcem predmeta zgodovinske smeri na univerzi Midwestern in mu omenil, da se je moje življenje popolnoma spremenilo. »McDowell,« me je prekinil. »Ali mi skušate povedati, da vam je Jezus sredi dvajsetega stoletja spremenil življenje? Povejte mi – na kakšen način?« Po približno 45 minutah mojega govora je rekel: »Dovolj bo! Hvala!« Naj še z vami podelim nekaj osebnih izkušenj, ki sem jih takrat povedal pred tistimi ljudmi.

»Približno pol leta kasneje sem začel spoznavati, da nisem padel s pečine, temveč da se je začelo moje življenje spreminjati na boljše.«

Najprej me je Bog odrešil mojega nemira. Pred tem sem moral biti vedno z nečim zaposlen. Ko sem se na primer sprehajal po območju študentskih domov, so bile moje misli podobne vrtincu, ki je poln nasprotovanj in sporov. Prišlo je tako daleč, da se zaradi pomanjkanja zbranosti tudi učiti nisem mogel več. Toda nekaj mesecev po tem, ko sem se odločil za Kristusa, se je v moje misli naselil blažen notranji mir. Ne razumite me narobe, nisem hotel reči, da so se moje misli popolnoma osvobodile takšnih in drugačnih sporov. Želel sem le deliti z vami, kako sem v svojem odnosu z Bogom našel moč, da se s temi spori soočim. Tega občutka ne bi zamenjal za nič na svetu.

Naslednje področje mojega življenja, ki je dobilo popolnoma nove razsežnosti, je moja narava. Prej sem se razjezil na vsakega, ki me je pogledal postrani. Še danes so na mojem telesu vidne brazgotine od enega izmed pretepov. Moj temperament pa je z leti postal del mene in ga zato nisem hotel zavestno spremeniti. Toda nekega dne, ko sem se moral soočiti z novo krizo, sem, namesto da bi izgubil nadzor nad samim seboj, izgubil to jezo. Do danes sem v vseh 14 letih nadzor izgubil le enkrat (posledice tega dogodka pa sem moral trpeti šest let!)

Pozitivne spremembe – sovraštvo

V mojem življenju pa obstaja še eno področje, na katerega ne bom nikoli ponosen. O tej spremembi bom spregovoril le zato, ker sem prepričan, da obstaja na svetu veliko ljudi, ki potrebujejo spremembo v svojem življenju. Sam sem odkril izvir teh sprememb in bi ga rad delil z vami: oseben odnos z Jezusom Kristusom. Moje življenje je bilo polno sovraštva in čeprav se je to sovraštvo očitno kazalo navzven, me je še veliko bolj žrlo v notranjosti. Sovražil sem vse ljudi, živali, stvari, razprave …

Nekoga pa sem sovražil bolj kot kogarkoli drugega na svetu: svojega očeta. Sovražil sem ga iz dna srca. Zame je bil le mestni alkoholik in tudi vsi drugi ljudje so vedeli, da pije. Moji prijatelji so se pogosto norčevali iz njega. Vpričo mene so se pogovarjali o tem, kako so ga videli opotekati se po ulici. Nihče ni niti pomislil, da bi me to lahko prizadelo, saj sem navzven kazal vesel obraz in se z njimi smejal. Toda globoko v sebi sem jokal. Pogosto se je zgodilo, da sem prišel domov in v skednju našel svojo mati – ležala je v gnoju in bila tako pretepena, da še vstati ni mogla. Ko so prišli na obisk kakšni družinski prijatelji, sem očeta zvezal in ga pustil v skednju, avto pa sem skril za hlev. Gostom smo rekli, da je moral po nujnih opravkih in da ga ne bo kmalu nazaj. Dvomim, da obstaja na svetu veliko ljudi, ki bi zmogli tako sovražiti sočloveka, kot sem jaz svojega očeta.

Ko pa sem Jezusa povabil v svoje življenje in je moje srce napolnil s svojo ljubeznijo, je njegova ljubezen moje sovraštvo popolnoma ohromila. Kmalu sem lahko očeta pogledal naravnost v oči in mu rekel: »Oče, rad te imam.« Te besede niso bile prazne, saj sem tako tudi čutil. Njega pa je moja sprememba močno pretresla.

»Ko pa sem Jezusa povabil v svoje življenje in je moje srce napolnil s svojo ljubeznijo, je njegova ljubezen moje sovraštvo popolnoma ohromila.«

Ko sem se prepisal na zasebno univerzo, sem doživel hudo prometno nesrečo in sem moral zaradi poškodovane hrbtenice nekaj časa preživeti doma. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je oče prišel v mojo sobo in mi rekel: »Josh, kako imaš lahko rad takšnega očeta, kakršen sem jaz?« Zaupal sem mu, da sem ga pred šestimi meseci še preziral, potem pa sem mu začel razlagati o Jezusu. »Oče, Jezusa Kristusa sem povabil v svoje življenje in ne morem ti natančno razložiti, kaj se je zgodilo, toda preko tega odnosa z Bogom sem našel v sebi moč, da ljubim in sprejemam, ne le tebe, temveč vse ljudi, prav takšne kot so.«

Približno 45 minut kasneje se je zgodilo nekaj neverjetnega. Član moje družine, moj oče, nekdo, ki me je poznal bolj kot kdorkoli drug, človek, ki ga nikakor nisem mogel preslepiti, mi je rekel: »Moj sin! Če lahko Bog moje življenje spremeni tako, kot je tvojega, potem mu hočem dati to priložnost.« In še isti trenutek sva skupaj z očetom prosila Jezusa, naj pride v njegovo življenje in ga očisti grehov.

Navadno preteče kar nekaj dni, tednov, mesecev ali celo let, preden se opazijo prve spremembe v človeku, toda življenje mojega očeta se je spremenilo v trenutku. Tako nagle spremembe nisem videl pri nobenemu človeku ne prej in ne kasneje. Izgledalo je, kot da bi se nekdo sklonil k njemu in prižgal luč v njegovem srcu. Po tem dogodku je moj oče opustil alkohol; steklenico viskija je vzel v roke samo še enkrat v življenju in še takrat jo je ponesel le do svojih ustnic ter jo odložil nazaj na mizo. Tisti dan sem prišel do zaključka, da lahko Jezus v človeku dela zelo velike spremembe.

Življenjske spremembe – pozitivne spremembe

Če želite, se lahko kristjanom smejite, lahko jih zaničujete in sramotite. Toda vedeti morate, da krščanstvo deluje. Krščanstvo spreminja življenja. Če ste se tudi vi odločili za življenje v Kristusu, pričnite spremljati spremembe v svojem vedenju in opazili boste, da se Jezus resnično ukvarja s spreminjanjem življenj.

Toda krščanstva ljudem ne moremo vsiliti. Lahko jim zaupamo svojo izkušnjo in jim povemo, kaj smo se naučili, toda konča odločitev je še vedno odvisna od vsakega posameznika posebej.

Morda vam bo v pomoč molitev, ki sem jo tudi sam molil: »Gospod Jezus! Potrebujem Te. Hvala, ker si se na križu daroval zame. Prosim Te, da mi odpustiš grehe in me očistiš. Od tega trenutka naprej Te sprejmem kot svojega Odrešenika in Gospoda. Naredi iz mene takšnega človeka, kakršnega si me Ti želiš. V imenu Jezusa Kristusa. Amen.«

Pravkar sem povabil Jezusa v svoje življenje (nekaj dodatnih informacij …)

Nisem se še popolnoma odločil in vas prosim, da mi to ponudbo še dodatno objasnite …

Imam vprašanje …

(1) Razodetje 3,20

Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …


PIŠITE NAM
 O strani
 Zemljevid strani