Domov >> Kako spoznati Boga? >> Onkraj slepega zaupanja


Onkraj slepega zaupanja

Jezus Bog? V naslednjih odstavkih je orisano življenje Jezusa Kristusa in razlogi, zakaj vera vanj ne more biti slepa …

Avtor: Paul E. Little

Nikakor ne moremo biti popolnoma prepričani, ali Bog res obstaja, in nikoli ne moremo vedeti kakšen je, dokler sam ne prevzame pobude in nam tega ne razodene. Toda mi si mislimo, da moramo vedeti kakšne lastnosti ima Bog in kakšen odnos ima do nas. Kaj bi se zgodilo, če bi spoznali da Gospod res obstaja in da ima podobne lastnosti kot Adolf Hitler – nestalen, zloben, krut in poln predsodkov? Takšno spoznanje bi bilo grozljivo!

Naša naloga je, da skrbno raziščemo zgodovino in tako vidimo, če se nam je Bog že kje razodel. Zelo vidna sled nas odpelje približno 2000 let v preteklost, in sicer v neko zakotno vasico v Palestini, kjer se je v hlevčku rodilo dete. Še danes ves svet praznuje to rojstvo – rojstvo Jezusa Kristusa.

Jezus je živel precej neznano življenje do svojega tridesetega leta, potem pa je začel javno oznanjati in tako deloval tri leta. Njegovo življenje za razvoj potek zgodovine človeka usodno. Jezus je bil dober in je ljudi učil: »kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.«1

Življenje Jezusa Kristusa. Je Jezus Bog?

A vendar je kmalu vsem ljudem postalo jasno, da Jezus trdi o sebi zelo vznemirljive in spotikljive reči. Začel je govoriti, da je veliko več kot le nekakšen prerok ali spoštovanja vreden učitelj – odkrito je govoril, da je živi Bog, svojo identiteto pa je postavil kot gorišče svojih naukov. Najpomembnejše vprašanje, ki ga je zastavil svojim privržencem, je bilo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«2 Jezusa te besede niso presenetile in svojega učenca ni grajal, temveč ga je celo pohvalil!

Njegovi učenci in vsi, ki so ga poslušali, so lahko njegove besede razumeli zelo jasno, saj je svojo trditev podprl z dejanji. Evangelij nam govori: »Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.«3

Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel: »Jaz in Oče sva eno.«4 Takoj ko so Judje to slišali, so ga hoteli kamenjati in On jih je vprašal, za katero dobro delo, ki ga je storil, ga hočejo umoriti. Odgovorili so mu: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.«5

Jezus si je zelo jasno pripisoval vse lastnosti, ki jih ima lahko le Bog. Ko so skozi streho spustili nekega hromega človeka, da bi ga Jezus ozdravil, mu je rekel: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!«6 To je povzročilo veliko hrupa med verskimi voditelji, ki so med seboj govorili: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?«7

V odločilnem trenutku, ko je bilo Jezusovo življenje že močno ogroženo, ga je veliki duhovnik vprašal: »Si ti Mesija, Sin Slavljenega?«

Jezus mu je odgovoril: »Jaz sem. In videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti z oblaki neba«

Veliki duhovnik si je raztrgal oblačilo in rekel: »Kaj potrebujemo še prič? Slišali ste bogokletje. Kaj se vam zdi?«8

Njegova edinost z Bogom je bila tako močna, da je izenačil naš odnos do sebe z našim odnosom do Boga Očeta – torej, če smo spoznali njega, smo spoznali Boga.9 Kdor je videl njega, je videl Boga.10 Kdor veruje v njega, veruje v Boga.11 Kdor sprejme njega, sprejme Boga.12 Kdor sovraži njega, sovraži Boga.13 Kdor časti njega časti Boga.14

Jezus Kristus – zaupanje vanj ni slepo

»Če odkrito pogledamo vse Kristusove trditve, so nam na voljo le štiri možnosti. Jezus je bil: lažnivec, blaznež, legenda ali Resnica.«

Če odkrito pogledamo vse Kristusove trditve, so nam na voljo le štiri možnosti. Jezus je bil: lažnivec, blaznež, legenda ali Resnica. Če izvzamemo Resnico, potem nam samogibno ostanejo le še tri možnosti, pa če to hočemo ali ne.

(1) Prva možnost je, da je Jezus lagal, ko je rekel, da je Bog – to pomeni, da se je Jezus zavedal, da ni Bog, a je kljub temu zavajal svoje poslušalce s točno določenim namenom, in sicer da poudari verodostojnost svojih naukov. Zelo malo ljudi verjame, da je bil Jezus lažnivec, saj celo tisti, ki zanikajo njegovo Božansko naravo, pravijo, da je bil kreposten učitelj življenjskih načel. Ti ljudje nekako ne razumejo, da sta si ti dve trditvi nasprotni. Jezus nikakor ne more biti pravični učitelj morale, če je bil pripravljen premišljeno lagati glede bistva svojih naukov – svoje identitete.

(2) Malo bolj blaga, toda nič manj nespodobna je možnost, da je bil Jezus iskren človek in da je sam živel v zmoti. Dandanes imamo za človeka, ki misli, da je Bog, prav posebno ime – imenujemo ga blaznež; to ime pa bi se zagotovo dobro podalo Jezusu, če bi le ta res živel v zmotnem prepričanju glede tako bistvenega vprašanja. Toda če pogledamo Jezusovo celotno življenje, ne vidimo nobenega čudaštva ali neuravnovešenosti, ki jih navadno zasledimo pri duševno motenih ljudeh. Pravzaprav lahko pri Jezusu celo v najbolj stresnih trenutkih vidimo popolno prisebnost.

(3) Tretja možnost pa je, da so vsi zapisi o tem, da je Jezus trdil, da je Bog, le legenda – po tej teoriji so si njegovi navdušeni privrženci v tretjem in četrtem stoletju vse skupaj izmislili in zapisali Jezusove besede, ki bi celo njega samega šokirale. Če bi Jezus nekoč prišel nazaj na svet, bi moral vse te besede zavreči in jih ne bi smel priznati za svoje.

Teorijo o Jezusu kot legendi lahko na podlagi različnih odkritij moderne arheologije z lahkoto ovržemo. Ta odkritja so nam dokončno pokazala, da so vse štiri biografije o Jezusu napisali sodobniki njegovih učencev. Pred nekaj leti je svetovno znani arheolog Dr. William F. Albright (sedaj že upokojeni profesor na univerzi John Hopkins) rekel, da ni nobenega razloga, da bi še vedno verjeli, da je bil katerikoli evangelij napisan po letu 70 našega štetja. Da bi se v tako kratkem času razvila legenda o nekem Kristusu, bila napisana v obliki evangelija, imela takšen vpliv kot ga ima in obkrožila cel svet, je zelo neverjetno.

Če bi se nekaj takšnega resnično zgodilo, bi to v tistih časih zvenelo tako pravljično, kot če bi dandanes nekdo napisal biografijo o pokojnem Johnu F. Kennedyju in rekel, da je vstal od mrtvih in da je Kennedy sam trdil, da je Bog ter da ima oblast nad grehom. Tako brezumna zgodba ne bi nikoli dobila trdne podlage in se ne bi mogla prijeti, saj ljudje, ki so Kennedyja poznali, še vedno živijo. Teorija o Jezusu kot legendi torej ne more obstati, če vzamemo v obzir zgodnje leto nastanka teh prvih rokopisov – evangelijev.

(4) Edina možnost, ki nam torej ostane je, da je Jezus govoril resnico. Če sicer pogledamo stvar iz objektivnejšega vidika, lahko vidimo, da trditve same po sebi ne pomenijo veliko. Govoriti ni težko. Vsakdo lahko pove svojo trditev in Jezus ni bil edini človek v zgodovini človeštva, ki je trdil, da je Bog. Tudi jaz bi lahko sam zase trdil, da sem Bog, prav tako kakor bi lahko vi zase rekli isto, toda moramo se vprašati naslednje: »Katere dokaze lahko pokažemo, da podpremo svojo trditev?« V mojem primeru, bi vam vzelo manj kot pet minut, da bi ovrgli mojo trditev, in verjetno kdo drug ne bi potreboval veliko več, da bi opravil z vami. Pri Jezusu iz Nazareta pa stvar ni tako preprosta, saj je imel dobre dokaze, da je lahko svojo trditev podprl. Rekel je: » če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.«15

Je Jezus Bog? Nekaj točk v razmislek

Prvič: narava Jezusovega značaja je sovpadala z njegovimi trditvami. Bolniki različnih mentalnih ustanov pogosto trdijo, da so slavne osebe ali celo božanstva, toda nesmisel njihovih trditev lahko sprevidimo že na podlagi njihovega značaja. Pri Kristusu ni tako. On je edinstven – tako edinstven, kot je edinstven Bog sam.

Jezus Kristus je bil brez greha. Kakovost njegovega življenja je bila tako mogočna, da je lahko verske voditelje izzval z naslednjim vprašanjem: » Kdo izmed vas mi more dokazati greh?«16 Čeprav je to vprašanje naslovil na ljudi, ki so se močno trudili, da bi očrnili Njegov značaj, mu ni znal nihče odgovoriti.

Marsikje lahko beremo o Jezusovih skušnjavah, toda nikjer ne moremo zaslediti, da bi se svojih grehov kesal. Nikoli ni prosil za odpuščanje, čeprav je svojim učencem naročil, da je to nujno potrebno.

Če pogledamo življenja različnih svetnikov in mistikov v zgodovini, lahko vidimo, kako osupljivo je dejstvo, da ni imel Jezus za razliko od teh ljudi nobenega občutka slabe vesti. Bolj kot se človek, pa naj bo moški ali ženska, približa Bogu, bolj ga preplavi občutek lastnega neuspeha, pokvarjenosti in pomanjkljivosti. Bolj kot se nekdo približa svetli luči, bolj lahko vidi, kako nečist je. Tudi pri nas, normalnih smrtnikih, je ta zadeva, gledana iz moralnega stališča, zelo podobna.

Še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da so Janez, Pavel in Peter, ki so bili vsi že od otroštva vzgajani v prepričanju, da smo vsi ljudje grešni, govorili o brezmadežni naravi Jezusa Kristusa: »On, ki ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih.«17

Celo Pilat, ki ni bil Jezusov prijatelj, je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« On je spoznal Jezusovo nedolžnost brez posebnega namigovanja, in tudi rimski poveljnik, ki je videl Jezusovo smrt, je rekel: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«18

Drugič: Kristus nam je razodel svojo oblast, ki jo ima čez vse naravne sile – oblast, ki lahko pripada le stvarniku teh sil, Bogu.

Na galilejskem morju je ukrotil pobesnel vihar – obvladal je veter in ukrotil valove. S tem dejanjem je svoje privržence pripravil do tega, da so se vprašali: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«19 Vodo je spremenil v vino, s petimi hlebi in dvema ribama je nasitil pet tisoč mož, obudil je od mrtvih edinega sina žalujoče vdove in povrnil življenje pokojni hčerki pretresenega očeta. Svojemu dobremu prijatelju je rekel: »Lazar, pridi ven!«20 in ga tako obudil od smrti. Zelo zanimivo je dejstvo, da njegovi sovražniki teh čudežev niso nikoli zanikali, temveč so se ga hoteli le znebiti. Rekli so: »Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj.«21

Tretjič: Jezus nam je nazorno prikazal svojo oblast nad boleznijo, ki jo ima lahko le Stvarnik. Z Jezusovo pomočjo so hromi hodili, nemi govorili in slepi videli. Nekatere bolezni, ki jih je ozdravil, so bile ljudem prirojene in niso bile posledica psihosomatskih motenj. V devetem poglavju Janezovega evangelija je zapisan zelo izrazit primer takšnega ozdravljenja. Čeprav slepi, ki ga je Jezus ozdravil, ni natančno vedel, kako bi odgovoril na vprašanja farizejev, je njegovo izkustvo nanj naredilo takšen vtis, da je rekel: »Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Ta človek kar ni mogel verjeti, da ljudje njegovega zdravnika še vedno ne priznajo kot Božjega Sina. »Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči.«22 Njemu so bili vsi dokazi popolnoma očitni.

Četrtič: Jezusov najvišji dokaz, da si ima pravico lastiti božansko naravo, pa je njegovo vstajenje od mrtvih. V času svojega življenja je Jezus petkrat napovedal svojo smrt. Pravzaprav je napovedal tudi način svoje smrti in celo to, da bo tri dni kasneje vstal od mrtvih ter se prikazal svojim učencem.

To je bila zagotovo velika preizkušnja, ki se jo da brez težave potrditi – obstajata namreč le dve možnosti – ali se je zgodilo ali pa se ni.

Tako kot privrženci krščanske vere, tudi njeni nasprotniki priznavajo Jezusovo vstajenje od mrtvih kot temeljni kamen celotne veroizpovedi. Pavel, ki je bil eden največjih Jezusovih apostolov, je zapisal: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera«.23 Pavel je svojo celotno oznanjenje utemeljil na Jezusovem vstajenju od mrtvih. Obstajata le dve možnosti: ali je vstali od mrtvih ali ni. Če je odgovor pritrdilen, potem je to zagotovo najbolj veličasten dogodek v zgodovini človeštva.

Bog od nas ne zahteva, da slepo verujemo

Če je bil Kristus resnično obujen, potem zagotovo vemo, da Bog obstaja, vemo kakšen je in vemo, da lahko imamo z njim oseben odnos. Tako kot lahko vesoljni svet dobi svojo vsebino in smoter, lahko tudi mi spoznamo živega Boga celo v današnjem času.

»Govoriti ni težko. Vsakdo lahko pove svojo trditev… Pri Jezusu iz Nazareta pa stvar ni tako preprosta, saj je imel dobre dokaze, da je lahko svojo trditev podprl.«

Če pa pogledamo na vse skupaj iz drugega vidika in Kristus ni bil obujen od mrtvih, potem je krščanstvo le še za v muzej – in nič več. Nima nobene objektivne verodostojnosti ali stvarnosti. Res je, da je misel na takšno vero vznemirljiva, toda vseeno se ne spodobi, da bi se zanjo zagreli. Če Kristus ni vstal od mrtvih, potem so tako mučenci, ki so peli svoje pesmi v levjih brlogih, kot tudi sodobni misijonarji, ki so svoja življenja žrtvovali v Ekvadorju in Kongu z namenom, da ponesejo to veselo novico drugim ljudem, le ubogi norci, ki jih je nekdo potegnil za nos.

Sovražniki krščanstva so svoje napade skoraj vedno osredotočili na Jezusovo vstajenje od mrtvih, saj so ta dogodek dojemali kot osnovni problem celotne zaslepljenosti. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je mlad britanski odvetnik načrtoval enega takšnih napadov, saj je bil prepričan, da je Jezusovo vstajenje le nekakšna bajka ali fantazijska zgodba. Ker pa je slutil, da je ta dogodek temeljni kamen celotne krščanske veroizpovedi, se je odločil, da enkrat za vselej napravi svetu uslugo s tem, da razkrinka prevaro in ljudem končno odpre oči. Bil je prepričan, da je imel kot odvetnik vse odločilne sposobnosti, ki so potrebne za natančno preiskavo teh dokazov, in da je znal po kriterijih sodobnega sodišča odstraniti vse možne utemeljitve, ki tem merilom ne bi ustrezale.

A vendar se je med raziskavami mladega odvetnika Franka Morissona zgodilo nekaj pretresljivega. Njegov primer ni bil niti približno tako preprost, kot je mislil da bo, in zato se prvo poglavje njegove knjige ne imenuje »Kdo je premaknil kamen?«, tako kot je bilo v začetku načrtovano, temveč »Knjiga, ki se ni hotela preliti na papir«. V tem poglavju avtor piše, kako je med preučevanjem vseh dokazov proti svoji volji spoznal, da Jezusovo vstajenje od mrtvih ni le fikcija.

Jezusova smrt

Jezus je umrl tako, da so ga javno križali. Judovski voditelji so rekli, da je bil razlog za to križanje bogokletje, medtem ko Jezus pravi, da je bila usmrtitev potrebna kot plačilo za naše grehe. Najprej so ga neprizanesljivo mučili, potem pa so njegove dlani in stopala pribili na križ, kjer je visel, dokler ni zaradi zadušitve počasi umrl. Ker so se hoteli prepričati, da je resnično mrtev, mu je neki vojak prebodel stran.

Njegovo telo so z dišavami vred povili s povoji in ga položili v kameno grobnico. Pred grob so s pomočjo vzvodov zavalili 1,5 do 2 toni težak kamen in tako zavarovali vhod. Ker je Jezus napovedal, da bo po treh dneh vstal od mrtvih, so pred grobnico postavili tudi stražo izurjenih rimskih vojakov, na vhod pa so pritrdili uraden rimski pečat in tako razglasili celotno grobnico kot last rimskega imperija.

Vsem tem ukrepom navkljub pa je čez tri dni Jezusovo telo izginilo. Edino, kar je ostalo v grobu, so bili povoji in prtič, ki ga je imel Jezus na glavi, kamen, ki je varoval vhod, pa je bil pomaknjen nekoliko stran od grobnice.

Je bilo Jezusovo vstajenje res samo zgodba?

Prva razlaga o izginotju Jezusovega telesa je bila ta, da so njegovi učenci telo ukradli! V Matejevem evangeliju24 lahko vidimo, kako so se odzvali vrhovni voditelji, ko so od stražarjev izvedeli skrivnostno novico o izginotju Jezusovega telesa. Vojakom so dali veliko denarja in jim naročili naj razširijo govorico, da so Jezusovo telo ukradli njegovi učenci, medtem ko so vojaki spali. Ta zgodba je bila tako lažniva, da se Mateju ni zdelo vredno, da bi se z njo nadalje ubadal in jo poskušal ovreči! Kateri sodnik bi vam verjel, če bi mu poskušali razložiti, da vam je nekdo ukradel televizijo, in čeprav ste vi v tem času spali, vseeno veste, da je kriv vaš sosed? Koliko ljudi ve, kaj se dogaja okoli njih, medtem ko spijo? Takšnemu pričevanju bi se vsako sodišče le smejalo.

Nadalje, takšno zgodbo z lahkoto ovržemo na podlagi psihološke in moralne neumestnosti. Če sklepamo po tem koliko vemo o Jezusovih učencih, bi bilo takšno dejanje, kot je kraja telesa iz grobnice, nekaj popolnoma nasprotnega njihovemu značaju. Pomenilo bi namreč, da so bili ti ljudje hudodelci, ki so premišljeno razširili laž in tako bili odgovorni za veliko prevaro in posledično tudi za smrt več tisočih ljudi. Četudi bi se nekaj učencev odločilo za ta podvig in bi Jezusovo telo resnično ukradli, si ne moremo misliti, da ti ljudje ne bi tega nikoli povedali svojim prijateljem.

Vsak učenec je bil zaradi svojih trditev in svojega prepričanja preskušan tako, da se je moral soočiti s trpljenjem in mučeništvom. Ljudje smo pogosto pripravljeni umreti zaradi svojega prepričanja, pa četudi bi lahko bilo to prepričanje zmotno. A vendar nihče ni pripravljen umreti za veroizpoved, za katero ve, da je laž. V celem življenju je človek najbolj nagnjen h govorjenju resnice ravno na smrtni postelji. Poleg tega pa obstaja še vprašanje, kako bi lahko razložili njegova domnevna prikazovanja, če bi učenci resnično ukradli Jezusovo telo in bi bil Kristus še vedno mrtev.

Druga domneva je ta, da je židovska ali rimska oblast sama prestavila Jezusovo telo! Toda zakaj? Če so namreč že postavili stražo pred grobnico, zakaj bi potem premikali truplo? Nadalje, kako bi lahko pojasnili to, da o tem dogodku niso spregovorili celo takrat, ko so apostoli v Jeruzalemu tako drzno pričali o Jezusovem vstajenju? Judovski voditelji so namreč kar prekipevali od jeze in bi naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi le lahko kako ustavili širjenje te novice o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Da bi utišali Petra in Janeza, so ju celo zaprli, ju pretepali in jima na različne načine grozili.

A vendar bi lahko svoj problem rešili na veliko lažji način. Če so resnično imeli Kristusovo telo, bi ga lahko slovesno ponesli skozi ulice Jeruzalema. Kot bi trenil, bi lahko zadušili krščanstvo že v zibelki njegovega vzpona. Dejstvo, da v takšnih trenutkih niso pokazali trupla, nam jasno priča o tem, da ga niso imeli.

Prav tako priljubljena različica kot prejšnje je bila ta, da so se žene v jutranji meglici izgubile in zaradi svoje žalosti in raztresenosti zatavale k napačni grobnici. Ko so videle, da je grobnica prazna, so si v svoji žalosti takoj predstavljale, da je Jezus vstal od mrtvih. A tudi ta teorija ne more zdržati pod pritiskom dokazov iz prejšnjega primera: če so žene resnično zatavale k napačni grobnici, zakaj niso veliki duhovniki ter ostali sovražniki pogledali v pravo grobnico in ljudem pokazali truplo? Nadalje, ne moremo si predstavljati, da bi Peter in Janez naredila popolnoma isto napako, kot so jo naredile žene; poleg tega pa je tu še lastnik grobnice, Jožef iz Arimateje, ki bi zagotovo lahko rešil nastali problem. Ta grobnica namreč ni bila na javnem pokopališču, temveč je bila zasebna in zato odmaknjena od ostalih grobnic, tako je žene skoraj zagotovo ne bi mogle zamenjati za kakšno drugo.

Poleg vseh ostalih različic zgodbe pa se je pojavila še teorija o omedlevici. Če verjamemo tej teoriji, potem Jezus sploh ni umrl, temveč je zaradi izčrpanosti, bolečine in prevelike izgube krvi le omedlel. Ljudje so mislili, da je mrtev in so ga zato položili v hladno grobnico, kjer se je prebudil. Takšen je prišel iz grobnice in se prikazal učencem, ki so mislili, da je vstal od mrtvih.

»Ljudje smo pogosto pripravljeni umreti zaradi svojega prepričanja, pa četudi bi lahko bilo to prepričanje zmotno. A vendar nihče ni pripravljen umreti za veroizpoved, za katero ve, da je laž.«

Ta teorija je modernejšega nastanka, saj se je prvič pojavila šele v drugi polovici osemnajstega stoletja. Vsi zapisi pred tem so namreč izrazito poudarjali dejstvo, da Jezus je umrl in zato nikakor ni možno, da bi se takšna teorija razvila že v antiki in se prenesla na papir šele pozneje.

Toda poskusimo si vseeno predstavljati, da je Jezus le omedlel in da so ga živega pokopali. A bi bilo možno, da bi preživel v vlažni grobnici tri dni popolnoma brez vode, hrane in kakršnekoli zdravstvene oskrbe? A bi po tem času resnično še imel dovolj moči, da bi se izmotal iz svojih mrliških oblačil, odrinil težak kamen, ki je varoval vhod v grobnico, premagal vse rimske stražarje in na koncu prehodil veliko razdaljo z ranjenimi stopali? Takšno prepričanje je še bolj fantastično kot samo dejstvo, da je Jezus resnično vstal od mrtvih.

To teorijo je na podlagi neverjetnosti zavrnil celo nemški kritik David Strauss, ki ni nikoli verjel v vstajenje Jezusa Kristusa:

»Nemogoče si je misliti, da bi lahko človek, ki je pravkar prišel napol mrtev iz grobnice – nekdo, ki verjetno zaradi izčrpanosti in bolezni sploh ni bil zmožen hoditi in je bil nedvomno potreben zelo nežne zdravstvene oskrbe, povojev ter časa za okrevanje, nekdo, ki je konec koncev celo omedlel pod težo svojega trpljenja – dal svojim učencem občutek, da je pravkar vstal od mrtvih, da je zmagovalec nad smrtjo, da je Princ Življenja.«

Če pa bi se ta teorija le izkazala za resnično, bi morali verjeti, da je bil sam Kristus povod za to zloglasno laž in da je svoje učence celo spodbujal, naj verujejo vanj in ljudem pričajo o njegovi smrti ter vstajenju.

Teorija o Jezusovem vstajenju od mrtvih je edina, ki nam lahko ustrezno pojasni, zakaj je bil grob prazen.

Namesto slepe vere imamo priložnost, da spoznamo Boga osebno

Če je Jezus Kristus res vstal od mrtvih, potem to dokazuje, da je resnično Bog in da živi. On je pripravljen biti več kot le predmet čaščenja – želi si, da bi ga spoznali in bi lahko vstopil v naša življenja. Jezus namreč pravi: »Glej, stojim pred vrati [tvojega srca] in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.«25

Pokojni Carl Gustav je nekoč rekel: »Osnovna nervoza našega časa je praznina.« Vsi ljudje namreč čutimo močno hrepenenje po smotru in globini življenja; Jezus nam preko osebnega odnosa z njim ponuja smiselno življenje v vsej svoji polnosti: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«26

S svojo smrtjo na križu je Jezus prevzel nase vse grehe človeštva in nam tako dal možnost odpuščanja, sprejetosti in osebnega odnosa z njim.

Tudi vi lahko v tem trenutku povabite Jezusa Kristusa v svoje življenje z naslednjimi besedami: »Jezus, hvala, ker si prevzel nase vse moje grehe in na križu umrl zame. Želim prejeti tvoje odpuščanje in te prosim, da vstopiš v moje življenje. Hvala, ker si mi omogočil osebni odnos s teboj.«

Pravkar sem povabil Jezusa v svoje življenje (nekaj dodatnih informacij …)

Nisem se še popolnoma odločil in vas prosim, da mi to ponudbo še dodatno objasnite …

Imam vprašanje …

Adapted from Know Why You Believe by Paul E. Little, published by Victor Books, copyright (c) 1988, SP Publications, Inc., Wheaton, IL 60187. Used by permission.

(1) Matej 7,29
(2) Matej 16,15-16
(3) Janez 5,18
(4) Janez 10,30
(5) Janez 10,33
(6) Marko 2,5
(7) Marko 2,7
(8) Marko 14,61-63
(9) Janez 8,19; 14,7
(10) Janez 12,45; 14,9
(11) Janez 12,44; 14,1
(12) Marko 9,37
(13) Janez 15,23
(14) Janez 5,23
(15) Janez 10,38
(16) Janez 8,46
(17) 1 Peter 2,22
(18) Matej 27,23; 27,54
(19) Marko 4,41
(20) Janez 11,43
(21) Janez 11,48
(22) Janez 9,25; 9,32
(23) 1 Korinčanom 15,14
(24) Matej 28,11-15
(25) Razodetje 3,20
(26) Janez 10,10

Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …


PIŠITE NAM
 O strani
 Zemljevid strani