Domov >> Življenjska vprašanja >> Živeti z upanjem


Živeti z upanjem

Študent, ki je trpel za hemofilijo in virusom HIV, je živel v upanju … Imel je dober razlog. Kako živeti življenje polno upanja, tudi ko nas tarejo težave.

Avtor: Steve Sawyer

Osebna, življenjska pripoved …   Že v osnovni šoli je Steve Sawyer, bolnik hemofilije, zbolel za virusom HIV in hepatitisom C, ki jih je dobil preko neprečiščenih virov krvi. Leta kasneje, ko je bil star 19 let in je vedel, da je njegova smrt neizbežna, je potoval po različnih univerzah in kampusih ter s študenti delil svojo izkušnjo. Govoril jim je o življenju, ki je lahko tudi v najhujših razmerah polno upanja in notranjega miru. Njegova resnična zgodba o upanju in Božji ljubezni je spremenila življenja več tisoč študentov. Vrstice, ki sledijo, so iz njegovega govora na univerzi Santa Barbara v Kaliforniji.

Blizu obale Maina je neko noč v zelo gosti megli plula ladja ameriške mornarice. Mornariški kadet je nekje v daljavi opazil nepremično svetlobo in to nemudoma sporočil kapitanu: »V daljavi sem opazil luč, ki se nam neizbežno približuje.« Kapitan mu je ukazal, naj s svetlobnim signalom sporoči nasprotni ladji, da morajo spremeniti smer. Kmalu so dobili odgovor: »Ne, vi spremenite smer.« Kapitan je bil neomajen in je kadetu zopet naročil, naj ladji pošlje isto sporočilo kot prvič. Odgovor se je zopet glasil: »Ne, vi spremenite smer.« Kadet je še zadnjič poskusil signalizirati približujočo se svetlobo: »Tukaj kapetan bojne ladje ameriške mornarice. Takoj morate spremeniti smer.« Tokrat so dobili odgovor: »Ne, vi spremenite smer. Tukaj svetilnik.«

Ta zgodba nazorno prikazuje, kako se ljudje spopadamo s svojim trpljenjem in bolečinami. Vsakič ko pridemo do kakšne prepreke v življenju, si želimo, da bi življenje spremenilo smer, namesto da bi se mi spremenili in se soočili s svojimi težavami. Moje življenje je popoln primer takšnega delovanja.

Živeti z virusom HIV – razvojna stopnja

Rodil sem se s hemofilijo – to je krvna bolezen, zaradi katere človeku brez posebnega razloga zatečejo kosti in sklepi, zdravi pa se tako, da bolnik prejema proteine, izbrane iz bazena krvi. Tudi mene so zdravili na takšen način in nekje med letoma 1980 in 1983 se je ravno v bazenu, iz katerega sem dobival zdravilo, znašla kri darovalca, okuženega z virusom HIV. Posledično so bila okužena tudi vsa zdravila, ki sem jih prejemal iz tega bazena (verjetno nekaj sto zdravljenj). Na podoben način sem kasneje dobil tudi hepatitis C.

Da sem okužen z virusom HIV, so mi zdravniki povedali šele nekaj let kasneje, ko sem začel hoditi v srednjo šolo. Moj prvi odziv je bil zelo tipičen za človeka, ki se mora soočit z nečim, česar ni zmožen sprejeti. Vse skupaj sem zanikal. Nisem si priznal, da imam virus HIV in se pretvarjal, da je z menoj vse v redu. Ko namreč človeku, ki ima hemofilijo, otečejo sklepi in mišice, zna biti to zelo boleče. HIV pa nima nobenih zunanjih znakov – ne boli tako kot hemofilija in ga je zato zlahka spregledati. Ni se mi bilo težko pretvarjati, da sem zdrav in tudi moji starši so se odzvali na podoben način. Rekli so mi: »Zagotovo si zdrav, saj izgledaš povsem normalno.«

Živeti z virusom HIV: zanikanje

Dober primer zanikanja lahko najdemo v filmu Monty Python in Sveti Gral, kjer v enem izmed prizorov kralj Artur »jezdi« po gozdu in pride do viteza v črnem oklepu. Vitez mu prekriža pot in kralj Artur spozna, da bo lahko prišel mimo le, če ga premaga v dvoboju. Bitka se začne in že po nekaj minutah kralj Artur svojemu nasprotniku odreže roko. Ko spozna, da je črnega viteza premagal, spravi svoj meč nazaj v nožnico, se prikloni in se že hoče odpraviti naprej na svojo pot, ko mu vitez reče: »Ne!« »Saj sem ti odsekal roko!« se začudi kralj Artur. Vitez si ogleda ostanek svoje roke in pravi: »Ne, nisi.« »Poglej, kje je tvoja roka,« kralj s sabljo pokaže na roko, ki leži na tleh. »To je le površinska rana,« pravi vitez in zopet napade kralja in ta spozna, da bo moral svojega nasprotnika pošteno pohabiti, če bo hotel priti mimo. Bitka se nadaljuje in kralj Artur vitezu sčasoma odseka vse ude telesa, dokler mu ne ostaneta le še telo in glava. Ko kralj vidi, da mu vitez ne more več škodovati, se odpravi naprej na svojo pot, iz ozadja pa se zasliši glas: »Vrni se, ti strahopetec! Ti bom odgriznil noge!«

Mislim, da tukaj ni potrebno poudariti, da je vitez živel v zanikanju. Nikakor se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je dvoboj izgubil. Ta primer je sicer bolj komične narave, toda vseeno nas opozarja, da je lahko življenje v zanikanju zelo nevarno. Sam pri sebi spoznavam, da če bi še naprej živel v zanikanju, potem ne bi sprejel potrebnih varnostnih ukrepov – ko sem se na primer urezal v prst ali kaj podobnega, bi lahko nekomu brez vnaprejšnjih ukrepov močno škodoval ali pa celo koga ubil. Lahko pa bi škodoval tudi sebi. Če človek sam sebi dolgo časa nečesa ne prizna, so lahko posledice takšnega vedenja zelo boleče in nevarne. Kadar potlačimo težavo vase za veliko časa in se pretvarjamo, da ne obstaja, potem se to v nas le nabira, raste in na koncu eksplodira.

Živeti z virusom HIV: nesmiselnost zanikanja

Približno tri leta sem se pretvarjal, da nisem HIV pozitiven. Pravzaprav sem živel v zanikanju, vse dokler nisem v zadnjem letniku srednje šole močno zbolel. Začel sem kazati vse znake bolezni. Število limfocitov – to so bele krvničke, ki naše telo ščitijo pred infekcijami – je zelo dober pokazatelj, če je človek HIV pozitiven in če ima AIDS. Ko človeku namreč pade število limfocitov pod 200, potem to pomeni, da ima že popolnoma razvit AIDS. Število mojih krvničk je bilo takrat na 213 in še je padalo. Bil sem zelo, zelo bolan in popolnoma bled, tudi jesti nisem mogel več, saj sem takoj vse izbruhal. Takrat se nikakor nisem mogel več pretvarjati, da nisem bolan – moja bolezen je bila še kako resnična.

Ko nisem mogel več zanikati svoje situacije, sem moral najti drugačen način za preživljanje krize in prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo to, da bi nekoga obsodil. Mislil sem si, da bi mi bilo veliko lažje, če bi nekdo prišel do mene in rekel: »Steve, oprosti. Za vse skupaj sem jaz kriv in mi je zelo žal.« Zato sem se v začetku odločil, da bom vso krivdo zvalil na skupnost homoseksualcev. Najprej se mi je zdelo to najbolj smiselno, a ko sem pretuhtal vse okoliščine, sem spoznal, da je precej neumno za svoje težave obsoditi celo skupino ljudi. Zato sem se odločil, da bom obtožil Boga. Res je, da takrat nisem verjel v Boga, toda zdelo se mi je, da če bi že obstajal nekdo, ki bi imel nadzor nad mojim življenjem, bi to prav gotovo moral biti on. Zato sem krivil njega.

Živeti z virusom HIV: jeza

Ko človek končno najde točko, na katero lahko osredotoči vso svojo bolečino, se ta sprevrže v jezo in sčasoma celo v bes. Tako sem se tudi sam začel z vsemi težavami spopadati z jezo. Vsakič, ko mi je kdo rekel nekaj, kar me je vznejevoljilo, sem popolnoma pobesnel. Boksal sem v stene, razbijal stvari v svoji sobi in podobno.

Toda kmalu sem spoznal, da lahko jeza človeku zamegli um in mu prepreči, da bi ravnal razsodno. Najhuje pa je, da smo v takšnem stanju zmožni močno prizadeti svoje najbližje. Pravzaprav je veliko bolje, če se človek preprosto zjoče, saj to nikogar ne prizadene, obenem pa je občutek resnično čudovit.

Nekega dne sem popolnoma izgubil upanje; bil sem zelo bolan in hudo shiran, saj sem pred tem v kratkem času izgubil kar nekaj kilogramov. Bil sem v svoji sobi in kričal na ves glas, preklinjal Boga ter tolkel po steni. Takrat je prišel v sobo moj oče in za seboj zaprl vrata. Moj oče je ozdravljeni alkoholik in je na anonimnih srečanjih za alkoholike slišal o moči, ki je mogočnejša od nas samih – spoznal je Boga. Pogledal me je in rekel: »Veš, Steve, jaz ti ne morem pomagati, tvoji zdravniki ti ne morejo pomagati, tvoja mati ti ne more pomagati in tudi sam si ne moreš več pomagati. Sedaj ti lahko pomaga samo še Bog.« Ko je izrekel te besede, je odkorakal iz sobe in me pustil samega.

Živeti z virusom HIV: iskanje rešitve

Ker sem pravkar nehal preklinjati Boga, se mi je zdelo, da nisem ravno v najboljšem položaju, da bi ga prosil za pomoč. Toda kmalu sem ugotovil, da nimam druge možnosti, zato sem se spustil na kolena in ves v solzah dejal: »Naj bo. Bog, če res obstajaš, mi prosim pomagaj in jaz bom pomagal tebi.« V presenetljivo kratkem času sem dobil nazaj vso svojo prejšnjo težo, moji limfociti pa so zrasli na 365, kar ni tako slabo. Počutil sem se odlično. Da, situaciji navkljub sem se počutil odlično. Takrat sem pomislil: »Bog, hvala Ti. To, da si me pozdravil, je bilo zelo lepo od Tebe. Zbogom.«

Kmalu sem končal srednjo šolo in še isto poletje odšel na sprejemne izpite za fakulteto. Takrat sem spoznal svojega sostanovalca. Ko sem odpisal svoj test in prišel iz učilnice, je stal pred menoj visok, suh in svetlolas fant in mi rekel: »Živijo. Ti izgledaš kar normalno. Bi želel biti moj cimer?« Jaz sem pomislil: : ti verjetno ne bi želel biti moj, toda … »Seveda.« Tako sva pristala v isti sobi in zelo kmalu postala najboljša prijatelja. Izvedel sem, da je kristjan, in to me je zelo presenetilo, saj sem imel v glavi že ustvarjeno sliko o tem, kakšen mora biti kristjan. Zame so bili vsi isti – hinavski in popustljivi ljudje, ki so vedno koga obtoževali. To je vse. Toda moj cimer ni bil takšen.

Trpel je za disleksijo in pogosto sem ga videl, kako je med učenjem prišel do točke popolnega obupa – točke, pri kateri bi jaz začel tolči po steni in metati stvari po sobi. On pa je le zaprl oči, izrekel kratko molitev, globoko vdihnil in nadaljeval z delom. To me je popolnoma osupnilo in zato sem mu dejal: »Kako zdržiš, da ničesar ne razbiješ? Moraš nekaj razbiti!« Takrat nikakor nisem mogel razumeti, kako je lahko ostal tako miren.

Nekega dne me je moj prijatelj povabil, naj grem z njim na poletne počitnice na Florido – na plažo Dayton – in ko sva bila na plaži, se je začel pogovarjati z nekim tujcem. Najprej smo se pogovarjali o vsakodnevnih in normalnih stvareh, potem pa je moj cimer spremenil smer pogovora na bolj globoke in težke teme. Sam si nisem želel globokih pogovorov, saj sem takrat preživljal zelo težke čase – mlademu človeku se je zelo težko soočiti z dejstvom, da bo že v tako rosnih letih umrl in zato mi takšen pogovor s popolnim neznancem na plaži resnično ni odgovarjal. Potopil sem se v razmišljanje in nisem več prisostvoval pri pogovoru, čeprav sem še vedno lahko slišal, kaj sta govorila. Slišal sem, kako je moj prijatelj začel tujcu razlagati, zakaj veruje v Kristusa in to me je zelo pritegnilo. Res sem imel nekakšno predstavo o tem, kakšni morajo biti kristjani, nikoli pa nisem natančno vedel, v kaj sploh verujejo in o čem razmišljajo. Tako sem prisluhnil njunemu pogovoru.

Živeti z virusom HIV: Kaj nam ponuja Bog?

Verjetno mi ne bo uspelo razložiti tako dobro, kot je to storil moj prijatelj, a se bom kljub temu poskusil približati njegovim besedam: »Sedaj vam je verjetno že jasno, da verujem v Boga; toda ne le to – jaz verjamem, da nas je Bog ustvaril z namenom, da bi z njim gojili osebni odnos. Toda ljudje si pogosto ne želimo takšnega odnosa z Bogom in ga zato odrinemo stran – globoko v srcu čutimo nekakšno samovoljo, za katero je na eni strani značilen upor, na drugi pa brezbrižnost do Boga. Ta samovolja je utemeljitev tega, kar Sveto pismo imenuje »greh«. Osebno besede greh ne maram preveč in zato raje rečem, da se Bogu upiramo – da ga odrivamo stran, in ravno zato, ker ga odrivamo stran, kljub temu da smo bili ustvarjeni za odnos z njim, si zaslužimo kazen. Plačilo za to kazen pa je smrt – duhovna smrt ali ločenost od Boga.« Po njegovem govoru sem pomislil: A ni to lepo?

Vprašal sem: »A nas Bog ne ljubi?« On pa mi je odgovoril: »Toda Bog je tudi pravičen. Ljubezen nima nobenega pomena brez pravičnosti.« Opazil je, da sem še bolj zmeden in je zato nadaljeval: »Zamisli si, da imaš prijatelja, ki ti pomeni več kot vsi ostali ljudje na svetu – prijatelj, za katerega bi brez pomisleka daroval svoje življenje. Potem si predstavljaj, da to osebo odrineš stran od sebe in za zelo dolgo časa zavestno pretrgaš stike z njo. Nekega dne pa se sprehajaš po cesti in vidiš, da hodi proti tebi prav ta prijatelj – nemudoma stečeš k njemu in ga hočeš objeti, toda on te ustavi in reče: 'Ne! Ti si me odrinil stran od sebe. Se spominjaš?' Sedaj pa pomisli, kako je, če odrinemo stran od sebe Boga – največjo ljubezen na svetu.«

Takrat sem pomislil: »To se sigurno ne more končati dobro«, on pa je dejal: »Na srečo ni nujno, da se konča slabo. Božja ljubezen in skrb za nas je tako neizmerno velika, da je On sam plačal kazen za naše grehe. Na svet je poslal svojega edinorojenega Sina, ki je na križu umrl namesto nas. Jezus (utelešeni Bog) je namreč živel življenje brez greha in je lahko s svojim darovanjem plačal kazen nekoga drugega – našo kazen.«

Po nekaj trenutkih je dodal: »Jezus je tri dni kasneje vstal od mrtvih. Premagal je duhovno smrt in nam tako omogočil večno življenje. To pomeni, da ne bomo umrli, temveč bomo po smrti večno živeli z največjo ljubeznijo vesoljnega sveta.«

Te besede so me močno presenetile, on pa je nadaljeval: »Toda čeprav je on plačal kazen za naše grehe in nam ponudil možnost večnega življenja, je odvisno od nas, če bomo to ponudbo sprejeli ali ne.« Zopet sem se zmedel, a tokrat na srečo nisem bil edini, tudi tisti neznanec ni razumel besed mojega prijatelja. Zato nama je pojasnil: »Predstavljaj si, da se pelješ z avtom 80 km/h po naselju, čeprav je omejitev 50. Pridrviš mimo policista, ta zapelje za teboj, te ustavi in ti izroči poziv, da moraš k sodniku za prekrške. Ko prideš ves prestrašen v sodno dvorano, pogledaš proti sodniku in presenečen opaziš, da je to tvoj oče. Ves vesel si rečeš: Saj to je moj oče. Ko se obravnava začne, te sodnik pogleda in reče: 'Steve, ali si prekršil zakon?' Odgovoriš mu: 'Jap.' 'Kazen je 500 € ali dva dni v ječi.' S svojim lesenim kladivcem udari po mizi in tako se obravnava konča.

Ker je tvoj oče pravičen sodnik, ti je moral dati kazen, saj si prekršil zakon. A ko pride do tebe, si sleče sodniško haljo, seže v zadnji žep in ti izroči 500 €. Oče te ljubi, zato se je odločil, da bo plačal kazen namesto tebe. Zamisli si, da stoji pred teboj sodnik, v roki drži 500€ in pravi: »Izvoli.« Vse, kar moraš ti storiti, je, da ta dar sprejmeš. Podobno je tudi pri Bogu. Če želiš, lahko na njegovo ponudbo preprosto odgovoriš: 'Ne, hvala. Raje bom celo večnost preživel ločen od tebe.' Odločitev je tvoja.«

Potem nama je razložil, da lahko dar Božjega odpuščanja sprejmemo preko molitve: »Božje plačilo za naš greh lahko sprejmemo na zelo preprost način, saj ga dobimo po njegovi milosti. Nič nam ni treba narediti, da bi si ga zaslužili. To je njegovo darilo za nas.« Ta dan sem prvič slišal nekoga govoriti o milosti. Potem je še enkrat poudaril: »To je Božji dar, ki ga lahko po njegovi milosti sprejmemo preko molitve.« Tisti neznanec je prosil mojega prijatelja, če mu lahko pove, kako naj govori z Bogom, in medtem ko sta skupaj naglas molila, sem tudi jaz molil z njima, le da je bila moja molitev izrečena potihoma.

Živeti z virusom HIV: soočanje s strahom

Od tistega trenutka naprej se je moje življenje spremenilo in začel sem gledati na stvari iz drugega vidika. Zvečer se nisem več odpravil spat v strahu, saj me ni več skrbelo, če se bom zjutraj zbudil ali ne. Nisem se več bal smrti, saj sem vedel, da ne bom po smrti izročen v temo, temveč bom obujen v svetlobo – v večnost, polno najvišje ljubezni. Ta občutek je bil zelo osvobajajoč.

Tudi moja starša sta sledila mojemu primeru ter preko molitve sprejela Božje povabilo. Kmalu sta prav tako kot jaz začela življenje sprejemati s popolnoma novega vidika. Težko si je misliti, koliko moči sta mogla zbrati, da sta me pustila na potovanje, pa čeprav sta vedela, da mi je ostalo le še šest mesecev življenja. Večina ljudi si ne zna predstavljati, kako težko mora biti za starše sedeti križem rok in gledati lastnega sina kako umira – zavedati se, da si brez moči. Toda moja starša sta se znala soočiti s situacijo in tudi sam sem se končno sprijaznil z resnico. Uspelo nam je zato, ker smo Kristusu odprli vrata našega življenja.

Živeti z virusom HIV: spoznavanje Boga

Vam lahko ponudim priložnost, da se odzovete na Božje povabilo? Prepričan sem, da če bi odkrili zdravilo za AIDS, bi mi ga zagotovo ponudili. Jaz pa vem, kako lahko živite večno, vem, da je to Božji dar in vam ga zato ponujam. Če preživljate težke čase ali pa se soočate z ovirami, katerih sami niste zmožni premostiti, če si želite nekoga, ki bi vam stal ob strani in vam bil v oporo tudi takrat, ko vas ves svet sovraži in vam vsi prijatelji zabadajo nože v hrbet, potem vas pozivam, da v tem trenutku z menoj izrečete molitev. Ta molitev ni nekakšen urok ali čarobna formula, ni čustveno izsiljevanje ali zaslepljenost misli – ta molitev je začetek odnosa z Bogom in prav tako kot ostali odnosi tudi ta potrebuje nekaj časa, da dozori. Moramo se potruditi. Zato vas pozivam: če resnično potrebujete pomoč, potem nikar ne zamudite te enkratne priložnost, saj je brezplačna.

Sedaj bom izrekel molitev. Beseda molitev ne pomeni, da moramo zapreti oči, skloniti glavo, skleniti roke ali kričati: »Aleluja!« Nobena od teh stvari ni absolutno potrebna. Pomembno je tisto, kar nosimo v srcu; iskreno moramo govoriti z Gospodom: »Bog, prekršil sem tvoj zakon. Odrinil sem te stran od sebe. Sedaj pa se želim vrniti k tebi in sprejeti tvoje plačilo za moje grehe.« Če v srcu čutite potrebo po Božji pomoči, potem vas prosim, da izgovorite z menoj naslednje besede: »Gospod Jezus. Potrebujem te. Hvala, ker si na križu umrl namesto mene. Prosim te, da vstopiš v moje življenje in iz mene narediš takšnega človeka, kakršen sem vedno želel postati. Amen.«

Če ste pravkar iskreno izgovorili te besede, potem ste začeli graditi najmogočnejši odnos na svetu – odnos z Bogom. A ta odnos se ne konča z molitvijo, temveč je to dolgotrajen proces. Če živimo v odnosu z Gospodom, moramo vsak dan posebej položiti svoje zaupanje vanj. Truditi se moramo, da ne bomo delali le tistih stvari, ki nam v enem trenutku odgovarjajo, temveč da se bomo vprašali, kaj Gospod želi, da naredimo. Veliko ljudi mi je že reklo: »Vesel sem zate, da si našel svojo prepričanje v krščanski veri. Toda zakaj misliš, da drugim ljudem ne bi bolj odgovarjala kakšna druga religija?« To je zelo dobro vprašanje. Toda jaz verjamem, da nam je Bog pokazal pot, po kateri se mu lahko zopet približamo in ta pot je Jezusova smrt na križu. Čeprav je verjetno v vsaki religiji kanček resnice, jih sam vidim bolj kot moralna načela – »Če boš nekaj počel sedemkrat na dan, se boš s tem približal Bogu.« A če se moramo sami truditi, da bi se približali Bogu, kdaj vemo, da smo naredili dovolj? Kako vemo, da smo že dosegli tisto točko?

Po mojem mnenju je ravno v tem največja resnica krščanstva: Božja milost. Ljudje se zavedamo, da ne bomo nikoli zmožni doseči božanske popolnosti. Lahko pa se opremo na njegovo milost in odpuščanje. Naš cilj mora biti hoja po Jezusovih stopinjah. Še vedno smo le ljudje in lahko zato zatavamo s poti. Pogosto se zgodi, da skrenemo na krivo pot, a se lahko vseeno po Božji milosti vrnemo nazaj in poskusimo znova. Trudimo se hoditi naprej – molimo, prebiramo Sveto Pismo, spoznavamo Božjo voljo in nekega dne bomo dosegli tisti želeni mir. Morda bo ta dan prišel šele takrat, ko pridemo v nebesa, toda takrat bo za vedno.

Če se tudi sami borite z virusom HIV, hemofilijo ali hepatitisom C tako kot Steve – ali pa če se soočate s kakšnimi drugimi življenjskimi težavami – in bi radi videli še kakšno razlago teme, o kateri je govoril, si preberite članek Kako osebno spoznati Boga.

Pravkar sem povabil Jezusa v svoje življenje (nekaj dodatnih informacij …)

Nisem se še popolnoma odločil in vas prosim, da mi to ponudbo še dodatno objasnite …

Imam vprašanje …

Photos: Guy Gerrard, Tom Mills © Worldwide Challenge

Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …


PIŠITE NAM
 O strani
 Zemljevid strani