Nekaj
To je nadaljevanje članka z naslovom Je kdaj obstajala popolna praznina?
Če bi Popoln nič kdaj obstajal, bi obstajal še danes. Ker je na svetu dejansko marsikaj (na primer vi), to pomeni, da Popolnega niča nikoli ni bilo. Če bi ta kdaj obstajal, potem vi zdaj ne bi prebirali tega članka. Še vedno bi bil povsod le Popoln nič.
Popolnega niča torej nikoli ni bilo, temveč je vedno nekaj obstajalo. Ampak kaj? Kaj je bil ta Nekaj, ki je obstajal na samem začetku? Gre za eno ali več stvari? Kakšen je bil ta Nekaj, če sklepamo po vsem, kar je na svetu danes?
Najprej se dotaknimo vprašanja količine. Vrnimo se k naši veliki, temni, zaprti sobi. Zamislite si, da je v sobi deset teniških žogic. Ne glede na to, kako daleč nazaj potujemo v času, je bilo v sobi vedno le to – deset teniških žogic.
In kaj se zgodi potem? Denimo, da preteče celo leto. Kaj je v sobi zdaj? Še vedno le deset teniških žogic, kajne? Saj ne obstaja nič drugega. Vsi dobro vemo, da teniške žogice ne morejo ustvariti novih žogic ali česa drugega, ne glede na to koliko časa preteče.
Kaj pa če bi bilo v sobi že od samega začetka le šest teniških žogic? Bi se situacija s tem kaj spremenila? Ne, ne bi se. Kaj pa če bi bilo v sobi milijon teniških žogic? Še vedno se ne bi nič spremenilo. V sobi bi bile v vsakem primeru le teniške žogice, ne glede na njihovo število. Iz tega lahko sklepamo, da količina ni bistvenega pomena. Količina Nečesa, kar je obstajalo na samem začetku, potemtakem ne igra bistvene vloge. Ali pač?
Pa pozabimo na teniške žogice. Denimo, da je v sobi piščanec. Počakamo eno leto. Kaj je v sobi zdaj? Samo en piščanec, kajne? Kaj pa če bi imeli na začetku v sobi eno kokoš in enega petelina? Počakamo eno leto in kaj se zgodi: soba je polna piščancev. Količina torej je pomembna, ČE sta v sobi vsaj dve stvari, ki lahko ustvarita tretjo. Kokoš + petelin = piščanec. Po drugi strani količina ne igra pomembne vloge, kadar imamo opravka z vsaj dvema stvarema, ki ne moreta ustvariti tretje. Teniška žogica + nogometna žoga = nič.
Torej je kvaliteta očitno pomembnejša od kvantitete. Kakšne lastnosti pa ima zgoraj omenjeni Nekaj? Ali lahko ustvari nove stvari?
Pa se vrnimo k našim piščancem. Bodimo zelo natančni, saj želimo poustvariti situacijo, ki bi bila čim bolj podobna stanju ob samem začetku. V sobi imamo kokoš in petelina. Sta vsak na svojem koncu sobe, kjer lebdita sredi praznine. Se bodo v takih pogojih lahko izvalili novi piščanci? Ne. Zakaj ne? Saj okolje tega ne omogoča. V sobi sta namreč le kokoš in petelin, nič drugega. Ni zraka, ki bi ga lahko dihala ali po njem letela, ni zemlje, po kateri bi lahko hodila, ni hrane, od katere bi lahko živela. V takih okoliščinah torej ne moreta ne jesti, ne hoditi, ne leteti, ne dihati. Njuno okolje je popolna praznina.
Piščanci torej odpadejo, saj v popolni praznini ne morejo živeti ali se razmnoževati. Razmnoževati bi se lahko začeli šele pod pravimi pogoji. Zaradi vplivov okolja bi se piščanci čez čas lahko – čeprav se morda sliši absurdno – celo spremenili v drugačno vrsto piščancev (v nekaj podobnega vidram ali žirafam).
Še vedno smo torej pri sobi brez okolja. Potrebujemo še Nekaj, kar bo lahko obstajalo brez okolja, Nekaj, kar za obstoj ne potrebuje zraka, hrane ali vode. S temi pogoji izključimo vsa živa bitja na Zemlji.
Kaj pa nežive stvari? Nežive stvari ne potrebujejo okolja, to drži. Ampak potem smo znova pri dilemi, na katero smo naleteli že pri teniških žogicah: nežive stvari ne morejo ničesar ustvariti. Recimo, da imamo namesto teniških žogic v sobi milijardo molekul vodika. Kaj se zgodi? Čez čas imamo v sobi še vedno milijardo molekul vodika, nič več.
Če že govorimo o neživih stvareh, pa razmislimo še o tem, kaj potrebujemo za njihov obstoj. Ste že kdaj slišali za "Supercollider"? Pred leti je ameriška vlada začela s poskusom, pri katerem so želeli ustvariti materijo. Zgradili so tako imenovani Supercollider – na kilometre podzemeljskih tunelov, skozi katere atomi potujejo z nadzvočno hitrostjo, nato pa zaradi njihovih medsebojnih trkov nastane droben delec. Vse to je bilo potrebno za nastanek najdrobnejših, mikroskopsko najmanjših delcev materije.
Kaj nam to pove? Da naš primer z desetimi žogicami ni niti približno tako preprost, kot se zdi. Že da bi iz nič ustvarili eno samo teniško žogico, bi potrebovali GROMOZANSKE količine energije. Pri vsem tem pa si ne moremo pomagati z ničimer. V sobi ni niti ene same stvari. Taka je torej situacija. Nekaj, kar je obstajalo na začetku, očitno lahko obstaja neodvisno od česarkoli drugega – je popolnoma samostojno. Ta Nekaj je bil že od samega začetka edina stvar na svetu in za svoj obstoj ni potreboval okolja.
Poleg tega je moral imeti ta Nekaj sposobnost ustvarjanja drugih reči. Če te sposobnosti ne bi imel, bi bil ta Nekaj še dandanes edina stvar na svetu. Vendar pa danes obstaja tudi Nekaj drugega. Na primer vi.
Če želimo iz ničesar ustvariti Nekaj drugega, potrebujemo ogromno moč. Tako lahko sklepamo, da tisti Nekaj razpolaga z veliko močjo. Pri tem se vprašajmo, koliko energije bi potrebovali, da bi ustvarili vso materijo našega vesolja, če že za droben delec potrebujemo na kilometre dolg tunel in tako veliko količino energije.
Vrnimo se k naši sobi. Denimo, da imamo v sobi zelo posebno teniško žogico, ki ima tolikšno moč in toliko energije, da lahko ustvarja druge teniške žogice. Poleg tega je ta žogica popolnoma samostojna in za obstoj ne potrebuje drugih stvari, saj je edina stvar, ki obstaja. Ta teniška žogica je Nekaj večnega.
Denimo, da zgoraj omenjena teniška žogica ustvari drugo žogico. Katera od žogic bo mogočnejša z vidika ČASA? Žogica 1 je Nekaj večnega. Obstaja že od nekdaj. Žogico 2 je ustvarila žogica 1. Torej je ena od žogic časovno omejena, druga pa ne.
Katera od žogic bo mogočnejša z vidika MOČI? Tudi v tem primeru je odgovor žogica 1. Ta je žogico 2 ustvarila iz nič, kar pomeni, da jo lahko tudi uniči. Žogica 1 ima torej veliko večjo moč kot žogica 2. Pravzaprav je obstoj žogice 2 v vsakem trenutku odvisen od žogice 1.
Kaj pa če bi žogica 1 z žogico 2 delila del svoje moči – dovolj moči, da bi druga žogica lahko uničila prvo? Potemtakem bi bila žogica 2 močnejša, saj bi prva prenehala obstajati, kajne?
Tukaj se zadeva zaplete. Če bi žogica 1 delila del svoje moči z žogico 2, bi bila to še vedno zgolj moč prve žogice. Tako se nam postavlja naslednje vprašanje: bi lahko žogica 1 s svojo močjo uničila samo sebe? Ne. Če želi uporabiti svojo moč, mora žogica 1 najprej obstajati. Poleg tega pa ima žogica 1 takšno moč, da lahko stori vse, kar je možno storiti. Pri vsem tem je nemogoče, da bi žogica 1 prenehala obstajati, torej tega ne more storiti.
Žogica 1 ne more biti uničena, saj je tudi na samem začetku ni nihče ustvaril – obstaja že od samega začetka. Je Nekaj večnega. Kot taka predstavlja obstoj – predstavlja življenje, brez meja. Žogico 1 bi lahko uničilo le nekaj močnejšega od nje, vendar pa od žogice 1 ni nič močnejše in nikoli ne bi moglo biti. Žogica 1 za svoj obstoj ne potrebuje ničesar, zato jo zunanje sile ne morejo spremeniti. Ta žogica ne more imeti konca, saj tudi začetka nima. Je takšna, kot je in tega se ne da spremeniti. Ne more "ne obstajati", saj je OBSTOJ v njeni naravi. V tem pogledu je torej nedotakljiva.
Opazimo lahko naslednje: Nekaj, kar je obstajalo na samem začetku, bo vedno močnejše od Nečesa drugega, ki je bilo na novo ustvarjeno. Omenjeni Nekaj namreč obstaja samostojno, Nekaj drugega pa za svoj obstoj potrebuje prvotni Nekaj. Nekaj drugega ima torej potrebe in je tako Nečemu podrejeno in mu vedno bo. Nekaj večnega ne potrebuje drugih stvari. Ta Nekaj lahko ustvari Nekaj drugega, ki mu bo v določenih potezah enako, a se bo v nekaterih potezah od njega še vedno razlikovalo. Nekaj večnega bo z vidika časa in moči vedno najvišje. Ravno zato Nekaj večnega ne more ustvariti nekaj sebi enakega. Edino ta Nekaj obstaja že od nekdaj in ni odvisen od drugih.
Želite izvedeti več o Nečem večnem? Preberite članek Kdo.
Kako začeti osebni odnos z Bogom …
