Obstoj Boga


Je kdaj obstajala popolna praznina?

Miselno popotovanje: o začetku časa in nastanku vesolja

Ste kdaj razmišljali o samem začetku? Kaj pa začetek pravzaprav je, boste vprašali. Saj veste – karkoli je že bilo tisto, kar se je pojavilo najprej, oziroma karkoli je obstajalo najprej, v najzgodnejši točki v času. Ste si s tem že kdaj belili glavo?

Počakajte malo, boste rekli. Mar ni mogoče, da na začetku ni obstajalo nič? Ali ni mogoče, da pred milijoni let ni obstajala niti ena sama stvar? To je vsekakor ena od možnih teorij. Pa se lotimo njene analize in si poglejmo primer.

Recimo, da imamo pred seboj veliko sobo. Popolnoma je ograjena, velika pa je približno toliko kot nogometno igrišče. Soba je za vedno zaklenjena, nima oken in vrat ali lukenj v stenah.

Gre za povsem prazno sobo. V njej ni ničesar – ne delcev, ne zraka, ne prahu, ne svetlobe. Soba je zaprta z vseh strani, znotraj nje pa je trda tema. In kaj se zgodi potem?

Denimo, da je vaš cilj spraviti nekaj – karkoli – v to sobo. Vendar pa morate pri tem upoštevati naslednje pravilo: za dosego omenjenega cilja ne smete uporabiti ničesar, kar je izven te sobe. Kaj torej naredite? Pomislili boste, kaj če v sobi poskusim ustvariti iskro? Potem bi imela soba svetlobo, pa čeprav le za trenutek in to svetlobo bi nato lahko kvalificirali kot nekaj. To bi bilo sicer res, ampak vi niste v sobi. Torej bi s tem kršili zgoraj omenjeno pravilo.

Kaj pa če bi v sobo lahko kaj prežarčili, kot v nanizanki Star Trek, boste rekli. Tudi to ni dovoljeno, saj bi pri tem uporabljali stvari, ki se ne nahajajo v sobi.

Tako znova naletite na prvotno dilemo – nekaj morate spraviti v sobo, pri tem pa lahko uporabljate le stvari, ki so že v njej. A v sobi v našem primeru ni ničesar.

Morda se bo kakšen droben delec nečesa enostavno pojavil v sobi, če počakamo dovolj dolgo, boste rekli.

Ta teorija ima tri pomanjkljivosti. Prva je, da čas sam po sebi ne naredi ničesar. Stvari se sicer zgodijo s časom, vendar pa čas ni tisti, ki jih povzroči. Če na primer počakate 15 minut, da se piškoti spečejo, jih pri tem ne bodo spekle pretekle minute, temveč vročina v pečici. Če piškote za 15 minut postavite na kuhinjski pult, se ne bodo spekli.

V našem primeru imamo popolnoma zaprto sobo, v kateri ni popolnoma nič. Tudi če počakamo 15 minut, se situacija sama od sebe ne bo spremenila. Kaj pa če vmes preteče cela večnost, boste vprašali. Tudi večnost je sestavljena iz velike količine 15-minutnih segmentov, ki skupaj tvorijo celoto. Bo mar večnost spekla piškote, če jih celo večnost pustite na kuhinjskem pultu?

Poglejmo si drugo pomanjkljivost teorije. Zakaj bi se karkoli preprosto pojavilo v prazni sobi? Da bi se neka stvar pojavila v sobi, bi potrebovala razlog. Vendar v notranjosti sobe ni popolnoma nič. Zakaj torej ne bi tako tudi ostalo? V sobi namreč ni nobene stvari, ki bi lahko povzročila nastanek česa drugega (in vendar mora razlog za nastanek določene stvari priti iz notranjosti sobe).

Kaj pa kakšen droben delec, boste morda pripomnili. Ali ni verjetnost, da se v sobi pojavi droben delec, višja kot verjetnost, da se pojavi kaj večjega, na primer nogometna žoga? Tu naletimo na tretjo težavo – velikost. Kot čas, je tudi velikost nekaj abstraktnega. Je nekaj relativnega. Denimo, da imamo pred seboj tri žoge za baseball različnih velikost. Prva je široka tri metre, druga meter in pol, tretja pa je običajne velikosti. Katera se bo najverjetneje materializirala v sobi? Žoga standardne velikosti? Ne. Verjetnost je pri vseh treh enaka. Velikost ni pomembna, saj ni bistveno vprašanje. Vprašanje je, ali bi se katerakoli žoga, kakršnekoli oblike in velikosti, lahko preprosto pojavila v naši zaprti, prazni sobi.

Če se najmanjša žoga za baseball po vašem mnenju ne more kar tako pojaviti sredi sobe, ne glede na to koliko časa je preteklo, potem morate enako sklepati celo za atom. Velikost ni pomembna. Verjetnost, da se bo v sobi brez razloga pojavil majhen delec, ni nič višja od verjetnosti, da se bo v sobi brez razloga pojavil hladilnik.

Sedaj pa naš primer še razširimo, v dobesednem pomenu besede. Vzemimo našo veliko, temno sobo in ji odstranimo stene. Razširimo jo, da se bo raztezala v neskončnost na vse strani. Izven sobe zdaj ni ničesar, saj je soba vse, kar obstaja. Pika. V tem temnem, neskončnem prostoru ni svetlobe, ni prahu, ni delcev, ni zraka, ni elementov ali molekul. Gre za popolno praznino. Rečemo ji lahko kar »Popoln nič«.

Postavlja se nam torej naslednje vprašanje. Če že prvotno – pred milijardami let – ni obstajalo popolnoma nič, mar ne bi bilo tako tudi danes?

Tako je. Saj nekaj – pa najsi gre še za tako majhno stvar – ne more nastati iz Popolnega niča. Še danes bi obstajala le popolna praznina.

Kaj nam to pove? Da Popolnega niča nikoli ni bilo. Zakaj? Če bi Popoln nič kdaj obstajal, bi potemtakem obstajal še danes. Če bi Popoln nič kdaj obstajal, izven njega ne bi bilo ničesar, kar bi lahko povzročilo obstoj česarkoli drugega.

Če povzamemo. Če bi Popoln ni kdaj dejansko obstajal, bi obstajal še danes. A vendarle ni tako. Pravzaprav obstaja veliko stvari. Nekaj pomembnega, kar obstaja, ste tudi vi. Vi sami ste torej dokaz, da popolne praznine nikoli ni bilo. Če Popolnega niča torej nikoli ni bilo, to pomeni, da je ob vsakem trenutku v času obstajalo vsaj Nekaj. Kaj pa je to bilo?

Je bil ta Nekaj ena ali več stvari? Je bil to atom? Delec? Molekula? Nogometna žoga? Ogromna žoga za baseball? Hladilnik? Piškoti?

Če želite izvedeti, kaj je to bilo, si preberite članek Nekaj.

Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …


PIŠITE NAM
 Pošlji stran prijatelju
 O strani / Zasebnosti
 Zemljevid strani