Domov >> Kako spoznati Boga? >> Zakaj lahko zaupamo Svetemu pismu


Zakaj lahko zaupamo Svetemu pismu

Kako smo lahko prepričani, da je današnje Sveto pismo verodostojno?

Sveto pismo je edinstven način božjega komuniciranja s človeštvom. Več milijonov ljudi je svoje življenje osnovalo na podlagi te Besede in nekaj milijonov jih je za Besedo tudi umrlo.

Pogosto se vprašamo, če lahko tudi učeni ljudje verjamejo Svetemu pismu?

Odgovor je: da. Sveto pismo ni le zbirka izmišljenih zgodbic in za razliko od ostalih verskih knjig ne zahteva slepega zaupanja. To je knjiga, ki je bila napisana z Božjo roko, njegovo zgodovinsko vrednost pa so strokovnjaki dokazali na številnih področjih:

  • Antična zgodovina nam dokazuje, da je Sveto pismo verodostojen popis dogodkov.
  • Evangeliji nam prepričljivo pripovedujejo o Jezusovem življenju.
  • Arheološke najdbe se skladajo z dogodki Svetega pisma.
  • Tekstno preučevanje potrjuje, da se knjige Svetega pisma niso nič spremenile, odkar so bile prvič napisane.

Ali se Sveto pismo sklada z antično zgodovino?

Če je Sveto pismo res Božje sporočilo človeštvu, potem moramo biti prepričani, da se sklada tudi z zgodovino. Lahko smo prepričani, da se.

Primer: Sveto pismo nam pripoveduje, da je Jezus iz Nazareta naredil veliko čudežev, da so ga usmrtili Rimljani in da je tri dni kasneje vstal od mrtvih. Mnogo antičnih zgodovinarjev pa je ta zgodovinska dejstva o Jezusu Kristusu in njegovih učencih potrdilo:

Rimski zgodovinar Kornelij Tacit (55–120 po Kr.), ki je deloval v prvem stoletju našega štetja, naj bi bil eden najbolj natančnih in verodostojnih zgodovinarjev antičnega sveta.1 Citat iz Tacitove knjige pravi, da je rimski vladar Neron „izvajal izborno mučenje na sloju prebivalstva, ki se imenujejo kristjani; Kristus, od kogar ime izvira, je pretrpel izredno kazen v času vladanja Tiberija, prokurator, zadolžen za kazen, pa je bil Poncij Pilat.2

Judovski zgodovinar Jožef Flavij (48–100 po Kr.) je v svojih delih govoril tudi o Jezusu in od njega »lahko izvemo, da je bil Jezus moder mož, ki je delal osupljive stvari, bil mnogim ljudem učitelj, si pridobil mnogo privržencev iz vrst Judov in Grkov, imeli so ga za Mesijo, obtožen je bil s strani judovskih voditeljev, obsojen na križanje s strani Pilata in bil po mnenju nekaterih obujen od mrtvih.«3

Prav tako se tudi zapisi Svetonija, Sekunda Plinija in Talusa, ki so pisali o kristjanih in preganjanju le-teh, skladajo s poročilom Nove Zaveze.

Celo judovski zgodovinar Talmud se glede pomembnejših dogodkov Jezusovega življenja strinja z Novo Zavezo, pa čeprav je bil daleč od tega, da bi bil njegov privrženec. Od Talmuda »lahko izvemo, da je bil Jezus zares nezakonski otrok, da je zbiral učence, da je o sebi trdil bogokletne reči in da je delal čudeže (le da Talmud te čudeže pripisuje čarovništvu in ne Bogu)«4

Zelo zanimivo je dejstvo, da so vsi ti zgodovinarji, pa čeprav so se navadno osredotočali bolj na politične in vojaške voditelje, sploh pisali o »nekem nepomembnem rabinu« iz province, ki je bila tako močno oddaljena od rimskega imperija. A kljub temu so antični (judovski, grški in rimski) zgodovinarji, ki sicer niso bili verniki, potrdili najpomembnejša dejstva zapisana v Novi Zavezi.

Ali je opis Jezusovega življenja v evangelijih zgodovinsko verodostojen?

Poleg posvetnih zgodovinarjev, ki so zabeležili nekaj pomembnejših dogodkov Jezusovega življenja, pa obstajajo tudi knjige, ki nam nudijo podrobnejši opis in so osnovane na pričevanju očividcev. To so prve štiri knjige Nove Zaveze in se imenujejo evangeliji. Katera dejstva pa pričajo o resničnosti teh življenjepisov?

Kadar se želijo zgodovinarji prepričati o verodostojnosti enega življenjepisa, se najprej vprašajo, če obstajajo še kakšni drugi zapisi o življenju te osebe. Pa si poglejmo, kako to deluje … Predstavljajte si, da zbirate različne podatke o predsedniku J. F. Kennedyju in da najdete kar nekaj dokumentov, ki govorijo o njegovi družini, o njegovem predsedovanju Združenim državam in o tem kako je obvladal kubansko krizo. Ugotovite, da so vse te listine skoraj identične. Potem pa kar naenkrat najdete življenjepis o isti osebi, ki trdi, da je JFK 10 let deloval kot misijonar v Južni Afriki in to ravno v obdobju, ko naj bi bil po domnevah ostalih dokumentov v Združenih državah Amerike. Vsak razumen zgodovinar bi zadnjo možnost izločil in obdržal le tiste življenjepise, ki bi med seboj sovpadali.

Sedaj pa se vprašajmo, ali obstajajo tudi v primeru Jezusa iz Nazareta kakšni življenjepisi, ki govorijo o skoraj enakih dejstvih? Da. Čeprav se nekajkrat zgodi, da ne vsi štirje evangeliji istih dogodkov, vseeno govorijo isto zgodbo:

  Matej Marko Luka Janez
Jezus je bil rojen iz Device Marije 1,18-25 - 1,27;34 -
Rodil se je v Betlehemu 2,1 - 2,4 -
Živel je v Nazaretu 2,23 1,9;24 2,51; 4,16 1,45-46
Jezusa je krstil Janez Krstnik   3,1-15 1,4-9 3,1-22 -
Mnoge je ozdravljal s čudeži 4,24; itn. 1,34; itn. 4,40; itn. 9,7
Hodil je po vodi 14,25 6,48 - 6,19
S petimi hlebi in dvema ribama
je nahranil pet tisoč mož
14,7 6,38 9,13 6,9
Jezus je učil povprečne ljudi 5,1 4,25; 7,28 9,11 18,20
Čas je preživljal z družbenimi izobčenci 9,10; 21,31 2,15-16 5,29; 7,29 8,3
Sprl se je z duhovnimi voditelji 15,7 7,6 12,56 8,1-58
Judovski voditelji so se zarotili proti njemu 12,14 3,6 19,47 11,45-57
Jezusa so predali Rimljanom   27,1-2 15,1 23,1 18,28
Jezusa so bičali 27,26 15,15 - 19,1
Križali so ga 27,26-50 15,22-37 23,33-46 19,16-30
Položili so ga v grob 27,57-61 15,43-47 23,50-55 19,38-42
Jezus je vstal od mrtvih in se
prikazal svojim učencem
28,1-20 16,1-20 24,1-53 20,1-31

Avtorja dveh evangelijev sta apostola Matej in Janez, ki sta Jezusa osebno poznala in sta z njim preživela več kot tri leta, druga dva evangelija pa sta napisala Marko in Luka, ki sta bila močno povezana z Jezusovimi apostoli. Vsi štirje evangelisti so imeli neposreden dostop do vseh podatkov, ki so jih hoteli vnesti v svoje spise, in prav zato je zgodnja krščanska cerkev izbrala ravno te evangelije kot verodostojne. Vsi štirje evangeliji so se namreč skladali z vsem, kar so takrat vedeli o Jezusovem življenju.

Evangelisti so Jezusovo življenje opisali zelo podrobno in se zato, tako kot lahko od štirih različnih avtorjev pričakujemo, v stilu ti pisanja življenjepisi med seboj razlikujejo. Toda dejstva ostajajo ista. Prepričani smo lahko, da si pisci evangelijev niso kar tako izmišljali dogodkov, saj lahko v njih zasledimo prava zemljepisna imena in kulturne podrobnosti, katerih stvarnost so potrdili tako zgodovinarji, kot tudi arheologi.

Zgodnji krščanski cerkvi bi zagotovo še kako prav prišlo, če se nekatere Jezusove besede ne bi pojavile v teh življenjepisih. To dejstvo zgolj dokazuje, da so bili evangelisti pošteni ljudje, ki si niso izmišljali novih naukov in niso svoje besede polagali v Jezusova usta.

Če bi si radi ogledali nekaj odlomkov enega od evangelijev, kliknite na to povezavo

Se je Sveto pismo s tokom časa kaj spremenilo in pokvarilo?

Kar nekaj ljudi meni, da je bila Nova Zaveza v toku zgodovine že »tolikokrat« prevedena, da se je skozi številne prevajalske stopnje popačila. Ta teorija bi znala biti celo pravilna, če bi se Nova Zaveza resnično prevajala posredno iz drugih prevodov. Toda današnji prevodi nastajajo neposredno iz starodavnega vira več tisočih rokopisov, in sicer iz grščine, hebrejščine in aramejščine.

Pravzaprav smo lahko popolnoma prepričani, da je Nova Zaveza, kot jo poznamo danes, skoraj identična z originalno, saj:
     1. obstaja ogromno prepisov teh dokumentov – več kot 24000.
     2. se ti prepisi v 99,5% ujemajo en z drugim.
     3. so datumi teh rokopisov zelo blizu nastanku originalov (te podatke si lahko natančneje pogledate v sklepu tega sestavka).

Če primerjamo en rokopis z drugim, so rezultati osupljivi kajti čeprav se kdaj zgodi, da je kakšna beseda drugače napisana, ali pa je spremenjen vrstni red besed, je pomen še vedno isti. Kar se tiče vrstnega reda besed, je častno upokojeni profesor Bruce M. Metzger, ki je na Princetonu vodil teološke seminarje, rekel takole: »V angleščini je razlika med stavkoma »Dog Bites man« in »Man Bites dog« kritična, saj je vrstni red besed v tem jeziku zelo pomemben. (Op. prev.: »Dog bites man« in »Man bites dog« v slovenščini pomeni »Pes ugrizne človeka« in »Človek ugrizne psa«.) Toda v grščini je to popolnoma drugače. Če neka beseda deluje kot osebek stavka, potem se njena funkcija ne spremeni, četudi se vrstni red v stavku popolnoma zamenja.«5

Tudi Dr. Ravi Zacharis, ki je bil začasni profesor na univerzi v Oxfordu, pravi: »Že na podlagi samega števila ohranjenih rokopisov, časovnega razmika med dogodki in nastankom teh dokumentov ter raznolikostjo vseh dokazov, ki Novo Zavezo podpirajo ali pa ji nasprotujejo, lahko mirne vesti rečemo, da je najbolj pristen antični dokument.«6

Nova Zaveza je najbolj verodostojen dokument antične zgodovine zato, ker je neokrnjenost tega teksta prepričljivejša od Platonovih del in Homerjeve Iliade. Če želite videti primerjavo med Novo Zavezo in ostalimi antičnimi dokumenti, kliknite na to povezavo.

Tudi Stara Zaveza se je ohranila v izredno dobrem stanju; veliko število ohranjenih rokopisov v hebrejščini in grščini, vključno s Kumranskimi rokopisi, pa priča o verodostojnosti sodobnih prevodov. Zvitki, ki so jih sredi dvajsetega stoletja našli okoli Mrtvega morja, so najstarejši ohranjeni dokumenti, ki obsegajo skoraj vse knjige Stare Zaveze in so nastali približno 150 let pred Kristusom. Podobnost teh dokumentov s tistimi, ki so nastali tudi do 1000 let kasneje, jasno govori o pazljivosti, s katero so hebrejski pisarji prepisovali svoje pergamente.

Ali arheologija podpira Sveto pismo?

Arheologija sicer ne more dokazati, da je Sveto pismo napisala božja roka, lahko pa utemelji kar nekaj zgodovinskih dejstev, povezanih s to knjigo. Skozi čas so arheologi odkrili veliko imen državnih funkcionarjev, kraljev, mest in praznovanj omenjenih v Svetem pismu, za katere prej niti zgodovinarji niso vedeli, da so resnično obstajali. Eden takšnih primerov je kopel v Betésbi, ki je opisana v Janezovem evangeliju in kjer Jezus ozdravi bolnega človeka. Janez opiše celo pet pokritih stebrišč, ki so vodila do kopeli. Znanstveniki dolgo niso vedeli, da je kopel sploh obstajala, dokler je niso arheologi odkrili približno 12 metrov pod površjem zemlje. Bila je zelo dobro ohranjena in zelo očitno se je videlo vseh pet stebrišč.7

V Svetem pismu je zajetih ogromno zgodovinskih podatkov, zato ni presenetljivo, da arheologija še ni uspela potrditi vseh podrobnosti. Lahko pa mirne vesti trdimo, da do sedaj svetopisemskim zapisom ni nasprotovala še nobena arheološka najdba.8

Primerjajmo: novinar in pisatelj Lee Strobel je o Mormonovi knjigi zapisal naslednje: »Arheologom ni nikoli uspelo potrditi dogodkov, ki naj bi se pred davnimi časi zgodili na območju Amerike. Dobro se še spominjam dne, ko sem pisal pismo Smithsonianovem inštitutu [Smithsonian Institute – Inštitut za izobraževanje in znanstveno raziskovanje.] in jih povprašal o dokazih, ki bi podprli trditve, zapisane v Mormonovi knjigi. Njihov odgovor ni omogočal nobenih dvoumnih interpretacij, saj so jasno povedali, da arheologi še niso odkrili nobene neposredne povezave med temami, ki jih najdemo v knjigi, in arheološkimi najdbami Novega Sveta.« Arheologom torej nikoli ni uspelo najti različnih mest, oseb, imen ali krajev, o katerih piše Mormonova knjiga.9

Luka je v svoji knjigi Apostolska dela, ki je del Nove Zaveze, opisal ogromno antičnih krajev, katerih obstoj je do slednjega potrdila arheologija: »Vsega skupaj Luka brez kakršnekoli napake omenja 32 držav, 54 mest in 9 otokov.«10

Arheologom je uspelo ovreči tudi kar nekaj neutemeljenih teorij o Svetem pismu, čeprav nekatere še danes omenjajo na univerzah. Ena takšnih teorij je ta, da Mojzes ni mogel napisati Peteroknjižja (prvih pet knjig Svetega pisma), češ da so pisavo izumili šele po njegovem času. To teorijo je ovrglo odkritje črnih kamnitih stel: »Na stelah je bil zapisan Hamurabijev zakonik, znaki pisave pa so bili kljunaste oblike. So te kamnite plošče iz obdobja po Mojzesu? Nikakor! To obdobje je bilo pred Mojzesom in celo pred Abrahamom (2000 let pred Kristusom). Stele so bile napisane približno tri stoletja pred Mojzesovim časom.«11

Drugo pomembno arheološko odkritje, ki je pričalo o zgodnji pisavi, pa so bile plošče iz Elbe, najdene v severni Siriji leta 1974. Teh 14000 ploščic naj bi nastalo okoli leta 2300 pred Kristusom in stoletja pred Abrahamom.12 Plošče opisujejo kulturo tistega kraja in so podobne opisom v Prvi Mojzesovi knjigi (poglavja 12–50).

Arheologija iz dneva v dan dosledno potrjuje zgodovinsko verodostojnost Svetega Pisma.

Za dodatno raziskovanje: kliknite na to povezavo, če si želite ogledati razpredelnico najpomembnejših arheoloških najdb.

Obstajajo v Svetem pismu kakšna protislovja?

Čeprav ljudje pogosto trdijo, da je Sveto pismo polno takšnih in drugačnih protislovij, to nikakor ni res. V Svetem pismu je število očitnih protislovij za knjigo takšnega obsega in veličine skoraj zanemarljivo. Majhne neskladnosti, ki jih lahko opazimo, so bolj posebnost kot nadloga, saj se ne dotikajo nobenih pomembnejših tem ali členov krščanske vere.

Spodaj je naveden eden izmed primerov tako imenovanega protislovja. Pilat je ukazal, da nad Jezusovo glavo postavijo napis o njegovi krivdi – o tem napisu so poročali trije evangelisti:
     Matej: »Ta je Jezus, judovski kralj.«
     Mark: »Judovski kralj.«
     John: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.«

Mnoge ljudi moti, da je vrstni red besed malo spremenjen, kar naj bi predstavljalo protislovje. A če primerjamo te tri vrstice, je najbolj osupljivo dejstvo to, da so trije pisatelji opisali isti dogodek s tako podrobnimi podatki. Vsi trije se strinjajo s tem, da je bil Jezus križan, v vseh treh evangelijih so nad njegovo glavo postavili napis in v vseh treh evangelijih je pomen tega napisa enak!

Kar pa se tiče natančnega vrstnega reda besed, lahko rečemo naslednje: vsi evangeliji so napisani v klasični grščini, ta jezik pa za navajanje citatov ne uporablja narekovajev, zato so morali evangelisti uporabiti posredni govor, kar bi lahko bil poglavitni razlog za razlike v tekstu.

Naslednji primer protislovja je podoben prejšnjemu in obravnava čas, ki ga je Jezus preživel v grobnici. Je Jezus pred vstajenjem preživel v grobnici dve ali tri noči? Še pred križanjem je Jezus rekel: »Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči.« (Matej 12,40) Tudi Marko v svojem evangeliju zapiše podobno trditev: »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal.« (Marko 10,33-34)

Kako lahko Jezus trdi, da bo ležal v grobu tri dni in tri noči, če je bilo križanje v petek, vstajenje pa v nedeljo? Tudi tokrat se lahko sklicujemo na kulturne posebnosti, saj bi Judje v Jezusovem času petek, soboto in nedeljo poimenovali kot tri dni in tri noči. Uporabljali so namreč nekakšno govorno figuro in so vsak del dneva navedli kot cel dan. Pravzaprav je ta način govora precej podoben našemu, saj če dandanes nekdo pravi: »Cel dan sem hodil po nakupih!«, vsi vemo, da ne misli celih 24 ur, temveč da gre le za del dneva.

Takšna in podobna protislovja so značilna za Novo Zavezo in se jih da brez težav pojasniti že s podrobnim pregledovanjem samega teksta ali s preučevanjem zgodovinskega ozadja.

Kdo je napisal Novo Zavezo? Zakaj ne sprejmemo apokrifov, kot sta Judov in Tomažev evangelij?

Obstaja kar nekaj tehtnih razlogov, zakaj so knjige, ki jih lahko danes najdemo v Novi Zavezi, verodostojne. Te knjige je Cerkev izbrala zelo kmalu po nastanku, saj so bili njihovi pisci Jezusovi osebni prijatelji ali pa njegovi začetni privrženci – bili so ljudje, ki jim je Jezus zaupal vodenje prve Cerkve. Evangelista Matej in Janez sta bila dva od Jezusovih najbližjih privržencev, Marko in Luka pa sta bila sopotnika Jezusovih apostolov in sta imela zato neposreden dostop do njihovega poznavanja Jezusovega življenja.

Tudi ostali pisci Nove Zaveze so imeli neposreden dostop do Jezusa: Jakob in Juda, ki najprej nista verjela v Jezusovo božanskost, sta bila njegova bližnja sorodnika, Peter je bil eden izmed dvanajstih apostolov, Pavel, ki je bil od začetka zelo zagrizen nasprotnik krščanstva, je po tem, ko se mu je prikazal Jezus Kristus, postal apostol in bil v stiku z ostalimi učenci.

To, kar je zapisano v knjigah Nove Zaveze, se je skladalo z vsem, kar so ljudje takrat resnično videli in doživeli. Ko pa so približno stoletje kasneje nastale še druge knjige, jih je cerkev brez težav prepoznala kot prevaro (npr. Judov evangelij so napisali pripadniki ene izmed gnostičnih sekt šele med letoma 130-170 našega štetja, kar je kar nekaj let po Judovi smrti). Tudi Tomažev evangelij, napisan okoli leta 140 našega štetja, je dober primer ponarejenega rokopisa, ki nosi lažno ime enega izmed apostolov. Prav tako kot ta dva evangelija se tudi ostali gnostični zapisi ne skladajo s tem, kar nam je znanega o Jezusovem nauku in Stari Zavezi, obenem pa vsebujejo mnogo zgodovinskih in zemljepisnih napak.13

Atanazij je leta 367 po Kristusu uradno sestavil seznam sedemindvajsetih knjig Nove Zaveze (ta seznam uporabljamo še danes), ki sta ga kmalu zatem potrdila še Hieronim in Avguštin. Toda za večino kristjanov takrat ta seznam ni bil potreben, saj je celotna Cerkev že na začetku prepoznala iste knjige in jih tudi že uporabljala od prvega stoletja po Kristusu naprej. Določitev seznama je bila potrebna zato, ker je s širitvijo cerkve izven grško govorečega območja nastala potreba po prevodu rokopisov, gnostične sekte pa so neprestano izdajale svoje različice svetih knjig.

Zakaj so pisci evangelijev potrebovali 30 do 60 let, da so dokončali svoje delo?

Kaj je bil glavni razlog, da evangeliji niso nastali nemudoma po Jezusovi smrti in vstajenju? Pravzaprav takrat verniki še niso čutili nobene potrebe po takšnih zapisih, saj se je resnica v Jeruzalemu širila po ustnem izročilu. Ljudje, ki so živeli v okrožju Jeruzalema, so bili Jezusove priče in so njegove nauke poznali, zato niso videli nobenega razloga, da bi sestavili popis dogodkov o njegovem življenju.14

Nato pa se je evangelij razširil onkraj Jeruzalema in Jezusovih neposrednih prič ni bilo dovolj za vse vernike. Tako je nastala velika potreba po dokumentu, ki bo vernike izobraževal o Jezusovem življenju in jim govoril o njegovih naukih. Večina učenjakov trdi, da so evangeliji nastali približno 30 do 60 let po Kristusovi smrti.

V začetku svojega evangelija nam Luka nekoliko osvetli vso zadevo in pojasni, zakaj je začel pisati ta dokument: »Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.«15

Tudi Janez nam zaupa svoj razlog za pisanje evangelija: »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.«16

Ste že kdaj prebrali kakšen odlomek iz Nove Zaveze? Če želite prebrati odlomek iz Janezovega evangelija, kliknite na to povezavo.

Če želite izvedeti kaj več o Jezusu, lahko v naslednjem članku preberete povzetek njegovega življenja: Onkraj slepega zaupanja.

Je tako zelo pomembno, ali je Jezus resnično naredil in rekel vse, kar piše v evangeliju?

Da. Vera mora biti zgrajena na resničnih dejstvih, če želimo, da ima kakšno vrednost. Zakaj? Če bi na primer hoteli potovati z letalom do Londona, bi morali najprej zaupati, da je vozilo oskrbljeno z gorivom, da je zanesljivo vzdrževano, da je pilot izobražen in da ni na letalu nobenih teroristov. A samo naše zaupanje nas ne bo pripeljalo do Londona. Res je, da zna biti koristno pri zbiranju poguma za vstop na letalo, a konec koncev nas v London še vedno pripelje integriteta letala, pilota, varnosti itd. Lahko bi se zanašali na naše prejšnje izkušnje z letalom, vendar nas tudi to ne bi pripeljalo do Londona. Na koncu je pomemben le predmet našega zaupanja – je ta res zanesljiv?

Nam lahko Nova Zaveza resnično prikaže natančno in zanesljivo sliko o Jezusu? Da. Novi Zavezi lahko popolnoma zaupamo, saj obstaja mnogo dejstev, ki njene trditve podpirajo. V tem članku smo poudarili naslednje točke: zgodovinarji in arheologi se strinjajo z verodostojnostjo, med seboj se ujemajo vsi štirje evangeliji, ohranjenost starodavnih rokopisov je neverjetna, natančnost prevodov je izredna. Vsa ta dejstva nam dajejo trdni temelj, na katerem lahko gradimo svojo vero v vse, kar je napisano v Novi Zavezi: da je Jezus Bog, da je na križu umrl za naše grehe in da je tri dni kasneje vstal od mrtvih.

Če imate dodatna vprašanja, vas vabimo, da nam pišete.

Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …

(1) McDowell, Josh. The New Evidence that Demands a Verdict (Thomas Nelson Publishers, 1999), str. 55.
(2) Tacitus, A. 15.44.
(3) Wilkins, Michael J. & Moreland, J.P. Jesus Under Fire (Zondervan Publishing House, 1995), str. 40.
(4) Ibid.
(5) Strobel, Lee. The Case for Christ (Zondervan Publishing House, 1998), str. 83.
(6) Zacharias, Ravi. Can Man Live Without God? (Word Publishing, 1994), str. 162.
(7) Strobel, str. 132.
(8) Priznani Judovski arheolog, Nelson Glueck, je zapisal: »Brezpogojno lahko trdimo, da ni nobena arheološka najdba nikoli spodbijala katerokoli dejstvo napisano v Svetem Pismu.« Ta citat je uporabil McDowell, Josh. The New Evidence That Demands a Verdict (Thomas Nelson Publishers, 1999), str. 61.
(9) Strobel, str. 143-144.
(10) Geisler, Norman L. Baker Encyclopedia of Christian Apologetics (Grand Rapids: Baker, 1998).
(11) McDowell, Josh. Evidence That Demands a Verdict (1972), str. 19.
(12) Pettinato, Giovanni. The archives of Ebla: an empire inscribed in clay (Garden City, NY: Doubleday, 1981)
(13) Bruce, F.F. The Books and the Parchments: How We Got Our English Bible (Fleming H. Revell Co., 1950), str. 113.
(14) Glej: Apostolska Dela 2,22; 3,13; 4,13; 5,30; 5,42; 6,14; itn.
(15) Luka 1,1-4
(16) Janez 20,30-31





Nekaj primerov, ki jih lahko preberemo v enem od evangelijev …

Evangeliji so nam predstavljeni kot dejstva – »tako se je zgodilo«. Celo tisti odlomki, ki opisujejo Jezusove čudeže, so zapisani brez misticizma ali iskanja senzacij. Enega takšnih primerov lahko najdemo v osmem poglavju Lukovega evangelija, kjer Jezus povrne življenje neki deklici. Bodite pozorni na to, do kakšne potankosti in na kako jasen način evangelist opiše ta dogodek:

»Tedaj je prišel mož, ki mu je bilo ime Jaír; bil je načelnik shodnice. Padel je k Jezusovim nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo. Imel je namreč edino hčer, staro okoli dvanajst let, in ta je umirala.

Ko je Jezus šel tja, so se množice gnetle ob njem. Neka žena, ki je že dvanajst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za življenje, pa je nihče ni mogel ozdraviti, se mu je približala od zadaj.

Dotaknila se je roba njegove obleke in takoj nehala krvaveti.

Tedaj je Jezus rekel: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter dejal: »Učenik, množice se gnetejo ob tebi in te stiskajo.« Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil. Opazil sem namreč, da je šla moč od mene.«

Ko je žena videla, da ni ostala skrita, je drhte pristopila. Vrgla se je predenj in vpričo vsega ljudstva povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!«

Medtem ko je še govoril, je prišel nekdo od predstojnikovih in rekel: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več učitelja.« Ko je Jezus to slišal, mu je odgovoril: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.«

Stopil je v hišo in nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru, Janezu in Jakobu ter očetu in materi deklice. Vsi so jokali in žalovali za njo. On pa je rekel: »Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!« Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla.

On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!« In njen duh se je vrnil in takoj je vstala. Ukazal je, naj ji dajo jesti. Njeni starši so bili čisto iz sebe. Naročil pa jim je, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo.«

Tako kot pri vseh ostalih opisih Jezusovih čudežev, lahko tudi pri dotičnem opisu zaznamo zven pristnosti. Če bi bil ta odlomek izmišljen, potem bi pisatelj zagotovo izpustil kakšno podrobnost ali pa bi ga napisal kako drugače. V izmišljeni zgodbi ne bi dovolil, da glavno dogajanje prekine nekakšen stranski dogodek. V fikciji se jokajoči in žalujoči ljudje ne bi nikoli smejali Jezusovi trditvi – morda bi bili jezni ali užaljeni, a nihče se ne bi smejal. In kot zadnje se lahko vprašamo: bi Jezus resnično ukazal staršem, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo, če bi bila zgodba izmišljena? Človek bi pričakoval, da se bo Jezus s tem dogodkom pohvalil in na njem gradil vero. Toda življenjska pot ni vedno ravna, temveč je polna ovir. Obstajajo prekinitve: ljudje se pogosto odzovejo na nenavaden način in tudi Jezus je imel dobre razloge za to, da je staršem ukazal naj molčijo.

A človek ne more razumeti pristnosti evangelija, dokler ga sam ne prebere. Ali se evangelij bere kot popis resničnih dogodkov ali kot kakšna izmišljena zgodba? Če ga dojemamo kot resničnega, potem se nam je Bog razodel. Jezus je res prišel na svet, živel, učil, navdihoval in prinesel življenje vsem ljudem, ki berejo njegovo besedo. Za Jezusovo trditev, zapisano v Janezovem evangeliju, je mnogo ljudi spoznalo, da je vredna zaupanja: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Janez 10,10)

Vrnite se na članek


Primerjava Nove Zaveze z ostalimi starodavnimi zapisi …

Tako izgleda Nova Zaveza v primerjavi z ostalimi starodavnimi zapisi*:

Avtor Knjiga Datum
Nastanka
Prvi
Ohranjeni
Prepisi
Časovna
Razlika
Število
Prepisov
Homer Iliada 800 pr. Kr. c. 400 pr. Kr. prib. 400 let 643
Herodot Zgodbe 480-425 pr. Kr. prib. 900 po Kr. prib. 1,350 let 8
Tukidid Zgodovina 460-400 pr. Kr. prib. 900 po Kr. prib. 1,300 let 8
Platon   400 pr. Kr. prib. 900 po Kr. prib. 1,300 let 7
Demosten   300 pr. Kr. prib. 1100 po Kr. prib. 1,400 let 200
Cezar Galske Vojne 100-44 pr. Kr. prib. 900 po Kr. prib. 1,000 let 10
Tacit Letopisi A.D. 100 prib. 1100 po Kr. prib. 1,000 let 20
Sekund Plinij
Starejši
Naravoslovje A.D. 61-113 prib. 850 po Kr. prib. 750 let 7
Nova Zaveza 50-100 po Kr. prib. 114 po Kr.
(del)
prib. 200 po Kr.
(knjige)
prib. 325 po Kr.
(celotna N.Z.)
prib. +50 let

prib. 100 let

prib. 225 let
5366

*McDowell, Josh. The New Evidence that Demands a Verdict (Thomas Nelson Publishers, 1999), str. 55.

Vrnite se na članek


Razpredelnica, ki opisuje nekaj najpomembnejših arheoloških najdb, povezanih s Svetim pismom …

ARHEOLOŠKA NAJDBA POMEMBNOST
Ploščice najdišča Mari Več kot 20000 arhivskih tablic v akadijskem klinopisu, ki izvirajo iz časa Abrahama, pojasnjuje veliko patriarhalnih običajev iz Prve Mojzesove Knjige.
Ploščice iz Eble Preko 20000 ploščic opisuje zakone, ki so podobni zakonom Pete Mojzesove knjige. V teh ploščicah najdemo tudi dokaz za obstoj petih mest, za katera se je pred tem odkritjem predvidevalo, da so izmišljena (Sodoma, Gomora, Admaš, Cebojim, Coar)
Ploščice iz Nuze Opisujejo različne običaje patriarhalne družbe iz 14. in 15. stoletja pr. Kr. Eden takšnih običajev je, da so služkinje rojevale otroke nerodovitnim ženam.
Črne stele Črne stele so dokazale, da je pisava obstajala že tri stoletja pred nastankom Mojzesovih zakonov.
Zidovi templja v Karnaku (Egipt) O Abrahamu pišejo že v 10. stoletju pred Kristusom.
Zakoni mesta Ešnuna (približno 1950 pr.Kr.)

Koda Lipit-Ištar (pr. 1860 pr.Kr)

Hamurabijev Zakonik (pr. 1700 pr.Kr)
Potrdi, da zakoni v Peteroknižju niso bili preveč napredni za tisto obdobje.
Ploščice Ras Šamra Opis judovske poezije.
Pisava Lachish Opisuje Nebukadnezarjev napad na Judejo in daje vpogled v Jeremijev čas.
Gedaljev pečat Sklicevanje na Gedalja, o katerem govori Druga knjiga kraljev 25,22.
Kirov valj Dokazuje pristnost svetopisemskega odlomka, ki govori o razglasu kralja Kira, naj se ponovno zgradi jeruzalemski tempelj (glej Drugo kroniško knjigo 36,23; Ezra 1,2-4).
Moabski kamen Podaja informacije o Omriju, šestem judovskem kralju.
Črni obelisk Salmanasarja III Govori o tem, kako se je moral Jehu, kralj Izraela, podrediti asirskemu kralju.
Taylorjeva prizma Vsebuje Asirsko besedilo, ki govori o Sanheribovem napadu na Jeruzalem v času Izraelskega kralja Ezekija.
OBTOŽBE KRITIKOV ODGOVOR ARHEOLOGOV
Mojzes ni mogel napisati peteroknižja, saj je živel pred izumom pisave. Pisavo so izumili nekaj stoletij pred Mojzesom.
Abrahamovo rojstno mesto Kaldejcev Ur ne obstaja. Arheologija je odkrila Ur in na enem izmed stebrov je bilo napisano ime »Abram«.
Mesto »Petra«, ki naj bi bilo vklesano v kamen, ne obstaja. Odkrijejo Petro.
Padec Jerihe je le mit, saj mesto ni nikoli obstajalo. Najdejo mesto, obenem pa odkrijejo, da so zidovi porušeni na enak način, kot je opisano v Svetem pismu.
Ljudstvo Hetejcev ni nikoli obstajalo. Arheologi so odkrili več sto virov, ki kažejo na obstoj neverjetne hetejske civilizacije. Na univerzi v Chicagu obstaja celo doktorat iz študija o Hetejcih.
Belšacár ni bil kralj Babilona, saj se njegovo ime ne pojavlja v nobenih zapisih. Na babilonskih ploščicah piše, da je bil Belšacár sin kralja Nabonidusa in da ga je oče postavil za sovladarja.

Vrnite se na članek


Kako začeti osebni odnos z Bogom …

Imam vprašanje …


PIŠITE NAM
 O strani
 Zemljevid strani